Strokovnjak za postavo je Jezusa vprašal: »Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« Jezus mu je odgovoril s priliko o usmiljenem Samarijanu.

To vprašanje bi moral Bogu postaviti vsak kristjan, vsak človek. Življenje je za vsakogar velika dobrina in vsak se je zanjo pripravljen veliko potruditi. Res pa je, da v veliki meri za njegovo podaljševanje – da bi živel čim dlje. Iz zastavljenega vprašanja pa razberemo, da je pomembna predvsem dosega večnega življenja. Jezus je učenjaka, da bi razumel, usmeril v to, za kar je bil strokovnjak- v judovsko postavo. Tam je zapisana zapoved ljubezni do bližnjega. Ta je s pravilnim odgovorom je Jezusa izzval, da je povedal priliko o usmiljenem Samarijanu.

Kako je s to pripovedjo? Zlasti otroci pri verouku pogosto vprašajo, ali je prilika o usmiljenem Samarijanu resnična. Zelo je resnična. Ne gre samo za »zgodbico o roparskem napadu« nekje na poti med Jeruzalemom in Jeriho. Ena najstarejših razlag iz prvih stoletij krščanstva pravi, da je nesrečni popotnik Adam, to je vsak človek, vsak od nas. Jeruzalem, kamor je namenjen, so nebesa, Jeriha pa je ta svet. Razbojniki so človeku sovražne sile, ko potuje proti nebesom. Duhovnik, ki je šel mimo, predstavlja starozavezno postavo, ki človeku ni bila v pomoč, kar bi morala biti ampak ga je zasužnjevala – bila je sama sebi namen. Levit predstavlja starozavezne preroke. Stara zaveza je torej šla mimo človeka in njegovih stisk in mu ni prinesla odrešenja. Samarijan, ki pride, pa je Kristus. Rane, ki jih ima na sebi ubogi popotnik, so grehi; gostišče, ki sprejema ranjenca pa je Cerkev. Gostilničar je pastir Cerkve, ki mu je zaupana skrb zanjo: papež, škofje, duhovniki. Samarijan obljublja, da se bo vrnil: to je Kristusov ponovni prihod ob koncu sveta.

»Kdo je moj bližnji?« Moj prvi bližnji je Jezus; nihče mi ni tako blizu, kakor on. Kdo nam izkaže globlje usmiljenje, kakor on, ki nas dvigne, ko smo na tem, da nas pokončajo rane naših grehov, naši strahovi, naše strasti, naša jeza, naša osamljenost – ko gredo vsi mimo nas in nismo nikomur mar. Velikokrat je Jezus edni, ki se ustavi ob nas.

»Pojdi in tudi ti tako delaj!« Boga ni treba vpraševati, kako se pride v nebesa, saj nam je pokazal na svojem Sinu. V vsem: v njegovih delih, zlasti pa v njegovem križu. Boga ni treba iskati, saj nam sam prihaja naproti v našem bližnjem.

V resnici torej sploh ne gre za vprašanje, kdo je moj bližnji, ampak, komu in kako sem jaz bližnji sočloveku. Koliko sem sočloveku pripravljen postati bližnji, ali ga opazim, ali se zanj zanimam. Predvsem je pomembno, kako sem mu bližnji. Gotovo ne samo v besedah. Samarijan je ranjenca molče vzel v naročje. Danes bi v najboljšem primeru klical 112. Bližnjega je treba vzeti nase, včasih tudi kot tudi kot breme, ki ga je treba nositi, se žrtvovati.

To je za kristjane vsa postava. V prvem berilu smo brali Mojzesove besede. Ne sprašuj kako, ne dvomi, da je ta postava pretežka, da je ni mogoče izpolnjevati; da je previsoko na nebu, da je predaleč od nas. Ne, pravi Mojzes: ta zapoved je zapisana v tvoje srce, da jo lahko izpolnjuješ. To je človekova vest. Vsak jo ima, le poslušati jo je treba in ji slediti.

Franc Likar, župnik