Pri branju današnje Božje besede pogosto naletimo na besedo veselje. Začne se z vzklikom preroka Izaija v prvem berilu: »Veselite se s hčerjo jeruzalemsko, radujte se, uživajte z njo veselje…« Povabilo k veselju slišimo tudi na koncu, ko Jezus zaključi svoje povabilo učencem, naj gredo oznanjat evangelij: 72-teri so se veseli vrnili . Jezus na njihovo veselje pripomni: vsebina vašega veselja naj ne bodo vaši uspehi, ampak zagotovilo, da so vaša imena zapisana v nebesih.

Vmes imamo drugi berilo. Apostol Pavel se veseli križa, se pravi vsega, kar je kot oznanjevalec evangelija težkega doživljal in prestajal.

Iz celote prebrane Božje besede lahko izluščimo spoznanje, da pravo veselje prihaja v naša srca od Boga. Prihaja, ko ljudje prisluhnemo, kaj nam Boga govori in naroča in ko njegovo naročilo izpolnimo. Naše veselje ni toliko rezultat naše iznajdljivosti, naši skrbi za vsakdanje stvari našega življenja, ampak naše poslušnosti Bogu.

Ljudje smo sposobni to spoznati, če živimo dovolj poglobljeno in se izogibamo površnosti. Hitro zapademo v rutino vsakdanjih opravil in opravkov, iz dneva v dan, iz leta v leto. Zaradi tega se v nas nabira naveličanost namesto veselja.

Kaj prinaša v naše življenje veselje, nam lepo pojasni Jezus v evangeliju, ko daje navodila 72-terim. To število pomeni vse ljudi. V Jezusovem času je veljalo, da je na vsem svetu 72 narodov. V to število smo torej zajeti tudi mi in Jezusova naročila veljajo vsem ljudem, ne samo apostolom – to je škofom in duhovnikom.

Kaj vse Jezus naroča:

~ »Ne nosite s seboj denarnice, torbe, sandal. Materialne stvari nam ne prinašajo veselja, zato ne smejo biti prva, še manj pa edina skrb.

~ Ko prideš v hišo, pozdravi »Mir tej hiši«. Tu je naša skrb za graditev odnosov z ljudmi. Začne se s tem, da drugemu želiš dobro, mir. To je za človeka vir veselja – celo v primeru, da si zavrnjen . Tvoje veselje bo še večje, če človeku, ki te odslovi, ki te ne mara, kljub temu poveš: »približalo se je Božje kraljestvo« - Bog je tu, Bog te ljubi, želi vstopiti v tvoje življenje. Tvoj veselje bo samo še zraslo.

~ Ozdravljajte bolnike. Sočutje, bližina in pomoč človeku, ki te potrebuje. To so v največji meri bolni, se pravi nemočni, trpeči. Tudi tu je zate močan vir veselja.

~ Izganjanje hudih duhov. Celo k temu smo poklicani, tudi to je naše delo. Ob tem radi rečemo, da to pa res ni zame, le kako naj to delam. In še kako lahko to delamo, celo usposobljeni smo za to: s krstom in birmo. In ko nam moči za to upada, imamo krepčilo: spoved in evharistijo, zakrament svetega zakona. Hude duhove tako izganjam najprej iz sebe. Izganjam pa jih tudi iz drugih ljudi: ko spregovorim o Bogu, ko se zavzamem za resnico, ko se uprem obsojanju, ko se trudim biti podoben Kristusu, ker odpuščam, ko sprejemam nase križ kot znamenje in moč odrešenja, ljubezni do konca. Kjer hudi duhovi vse to vidijo, jim ostane samo to, da zbežijo, ker pač ne zdržijo tam, kjer se človek trudi biti podoben Kristusu. Tudi izganjanje hudih duhov je del naših sposobnosti in vir pravega veselja.

In kolikor se nabere v nas tega vsakovrstnega veselja, s toliko večjimi črkami bodo naša imena zapisana v nebesih, kjer bo prostor samo še za veselje, popolno veselje v Bogu.

Franc Likar, župnik