Kristjani svojo vero živimo na način treh kreposti: vere, upanje in ljubezni. Vse tri so bile pomembne že na samem začetku Cerkve; ko se je oblikovala in vstopala v svet. Skozi vso zgodovino so njen kažipot. Letos, ko obhajamo sveto leto, smo po navdihu pokojnega papeža Frančiška posebej pozorni na krepost upanja. Da je bilo upanje odločilnega pomena za prvaka med apostoli, svetega Petra in Pavla, si zlahka predstavljamo. Upala sta, da Gospod ne bo pozabil svojih obljub. Zaradi upanja sta ohranila Jezusovo zagotovilo, da ju ne bo zapustil, naj pride karkoli. Zmogla sta utirati pot Cerkvi, tiste negotove začetne korake Cerkve. Samo pomislimo, kolikokrat sta se znašla v popolnoma brezizhodni situaciji. Njuno poslanstvo je bilo večkrat obsojeno na propad, a vedno je prišla rešitev. Doživljala sta nerazumevanja, preganjanja, en neuspeh za drugim, a nista obupala.

To spoznanje je pomembno za razumevanje poslanstva Cerkve skozi vso njeno zgodovino in tudi v našem času. Danes smo Cerkev mi in nam je zaupano njeno poslanstvo. V moči upanja, kot sta ga imela sveti Peter in Pavel, zmoremo tudi mi danes živeti iz moči Kristusovega zagotovila, da nas ne bo zapustil. To je naše upanje, ki pa ga je, kakor izgleda, v nas večkrat premalo. Ob tolikih težkih znamenjih, ki Cerkvi ne napovedujejo nič dobrega, nas rado prevzame malodušje. Vera usiha v srcih ljudi, cerkve se praznijo, duhovnikov bo kmalu samo še za vzorec. Za naprednega je razglašen tisti, ki Cerkev ponižuje, se iz nje norčuje itd.

Kakor apostoloma Petru in Pavlu, kakor kristjanom skozi dolga stoletja, ki za Cerkev nikoli niso bila lahka, saj je vedno morala plavati proti toku, tako je za nas vir upanja evangelij, Jezusova beseda, tudi ta, ki smo jo sedaj poslušali.

»Kaj pravite, kdo sem?« Apostoli so Jezusu navajali mnenje svojih sodobnikov, ljudi tistega časa. Da je Jezus nekdo od starih prerokov, da je že stoletja mrtvi prerok: Mojzes, Elija, Janez Krstnik ali kakšen drug velikan slavne judovske zgodovine. Ta mnenja so zmotna. Jezus ni obujena preteklost. Jezus je novost, ki tukaj in zdaj spreminja svet. To pomeni, da naše krščanstvo ni preteklost, ni ostanek nečesa, kar je bilo in sedaj tega ni več. Koliki bi radi danes Cerkev potisnili v preteklost, da je Cerkev tisto, kar je bilo nekoč. Sicer priznajo, da je bilo v njej tudi kaj dobrega, v glavnem pa ji pripišejo samo slabo in grešno. Namen tega pa je, da bi čimprej pokopali tisto, kar je od Cerkve še ostalo. Še huje je to, da se ta miselnost zajeda tudi v nas kristjane. Objokujemo stare čase, ko je bilo tudi v Cerkvi vse boljše kot je danes. Duhovnikov je bilo več in tudi boljši so bili, bili so avtoritete, verniki so v Cerkvi našli trdnost, poznali so načela in se jih držali.

Toda ta miselnost »nekoč je bilo«, za Jezusa ne pomeni veliko. Mojzes, Elija in drugi preroki so preteklost. Oni so svoje povedali. Jezusa zanima sedanji trenutek. Zanimava ga ti in jaz in to, kaj midva lahko temu svetu poveva o njem. Najino mnenje, pa ne samo mnenje, ampak najina življenjska drža prinaša za Cerkev upanje. Tisti, ki so živeli pred nama, so svoje delo opravili. Jaz in ti pa sva lahko upanje za prihodnost Cerkve: s tem kar sva, kar o Jezusu misliva in poveva, s tem, kar sva pripravljena narediti zanj in za njegovo Cerkev, da bo sama mogla biti upanje za prihodnost sveta.

Franc Likar, župnik