Kratek pogovor med Jezusom in učenci je nadvse izzivalen. Pravzaprav nam postavlja vprašanje, mimo katerega ne moremo. Kaj pravijo ljudje o Jezusu in kaj pravimo o njem mi sami. Danes so moderne razne ankete v katerih anketarji raziskujejo javno mnenje: o tej in oni osebnosti, o problemih, ki tarejo svet in podobno.

Zakaj imamo toliko agencij za raziskavo javnega mnenja? Ker je za marsikoga odločujoče, kaj ljudje o njem mislijo. In ko izvedo, kaj si o njih mislijo, se začnejo prilagajati. Poznamo, kako na primer politiki prilagajajo svoje predvolilne obljube tako, da bodo všeč čim več ljudem. Trgovci prilagajajo oglaševalske prijeme, da prepričajo kupce. Nenazadnje se vsi vsaj malo trudimo, da bomo sprejeti v okolju, kjer smo.

Največja žrtev takega ali drugačnega prilagajanja pa je vedno resnica. Resnica se namreč ne prilagaja, da bi postala všeč množicam, se ne ovija v celofan, da bi bila všečna, se ne ravna po modi, da bi bila sprejeta. Resnica ostaja resnica in v okolju, kjer se življenje in odločitve sprejemajo glede na to, kaj bodo ljudje rekli, ostaja zunaj: kot beračica pred vrati tistih, ki obljubljajo najboljše, ne glede na to, kar resnica pravi. Seveda pa so največji berači sami, ki prosjačijo za prgišče sprejetosti.

V tak svet in tako ravnanje še ostreje zarežejo Jezusove besede: Ne, kakšno je o njem javno mnenje, ali, kaj pravijo apostoli, marveč, kaj pravimo o njem mi, ki mislimo, da o njem vemo kaj več kot neverni svet. Dostikrat se namreč ujamemo, da ne vemo, kaj bi rekli. Tudi mi smo lahko ujetniki časa in javnega mnenja.

Za pravi odgovor je potrebno druženje z Jezusom. Ko z njim živiš, ko ravnaš v skladu z njegovim naukom, mu slediš, ga ubogaš, lahko o njem tudi kaj poveš. Ko z njim živiš, ko je on merilo tvojih načrtov in dejanj, te neha motiti, kaj o njem mislijo in govorijo drugim, ampak si celo pridobivaš moč, da si o njem upaš povedati, kaj ti pomeni.

Pri tem pa ne smeš prezreti še nečesa: svoje šibkosti. Ne smeš biti preveč vznesen ali celo domišljav, da se ti ne zgodi tako, kot apostolu Petru. Pravilnemu odgovoru je sledila polomija velikega četrtka, ko je Jezusa zatajil. Tvoj odgovor na vprašanje kdo je zate Jezus je najbolj pristen v uri preizkušnje. Zato je Jezus zaključil ta pogovor z besedo o križu. Moje besede o Jezusu so resnične takrat, ko jih izgovarjam med potrpežljivim nošenjem vsakdanjega križa.

Franc Likar, župnik