Praznik Svete Trojice je praznik skupnosti. Najprej skupnosti treh Božjih oseb, povezanih v ljubezni. Je tudi podoba in vzor skupnosti Božjih otrok, ki smo s krstom vključeni v troedinega Boga: Očeta, Sina in Svetega Duha. Pred enim tednom smo praznovali binkošti, rojstni dan Cerkve. Sveti Duh je prve učence povezal v skupnost.

Tega se kristjani vseskozi globoko zavedamo, saj vsa zgodovina odrešenja in zgodovina Cerkve priča o tem, kako smo bili odrešeni kot skupnost, ne kot posamezniki. Svojo vero živimo kot posamezniki povezano v skupnost. V skupnosti smo deležni zakramentov in vseh Božjih darov, ki so hrana za našo vero na poti proti večni domovini.

Tudi Jezus nas nagovarja v množini. Le v primeru, ko je šlo za človekovo vrnitev k veri, za njegovo osebno spreobrnjenje, je govoril človeku kot posamezniku na srce.

Edvard Kocbek piše v nekem članku, da ni večje nevarnosti za vero, ko je samota. Samotna vera je utvara. Človek, ki se ne meni za skupnost in ki vere ne živi v skupnosti, zabrede in se oddalji tudi od Boga. Trditi, da si lahko veren brez skupnosti, je za vero smrtno nevarno. Brez podpore skupnost, se kristjan izgubi. Hoditi po samotni poti, še zlasti ko nastopi tema, je prenevarno, če ni ob tebi drugih kristjanov, ki ti pomagajo pot osvetljevati. Kot kristjani, kot verniki preživimo samo, če se zavedamo, da smo potrebni drug drugemu. Potrebujem skupnost in skupnost potrebuje mene. »Drug drugega bremena nosite«, pravi Jezus. Človek tako rad pade v skušnjavo samozadostnosti, kar pa je nevaren napuh. Domišljaš si, da ne potrebuješ nikogar, zato pa tudi nisi sposoben videti potreb bratov in sester.

Se zgodi, da se človek najraje skrije pred drugimi, zlasti takrat, ko mu gre dobro. Ogradi vrtiček svoje sreče in si v njem postavi zasebni raj. Koliko je takih zasebnih nebesih! Bog se z njimi ne strinja, niso del njegovega stvarstva in jih noče. Bog je tudi ljubosumen na nebesa, ki jih je ustvaril; so ena sama in ni jih ogradil zase. Čar nebes je v tem, da nimajo ograje, odprta so za vse, ki imajo ljubezen: ne ljubezni zgolj do sebe, ampak do vseh Božjih otrok.

Neki pesnik je zapisal: »če imaš vero, nikoli ne reci jaz, vedno reci mi.« To nam zabičuje Jezus, ko nas uči moliti Očenaš. Boga častimo in se nanj obračamo kot skupnost. Če se nam kdaj zdi, da je težko najti pot do skupnosti, do sočloveka, ali ko nam je pripadati skupnosti pretežavno, ker se ne ujamemo z drugimi, ker so nam naporni ali odveč – je tu rešitev. Ta rešitev je molitev. V molitvi mislim na vse. Iz molitve nikogar ne izključujem, kajti v trenutku, ko to naredim, molitev neha biti molitev in se spremeni v laž. Z molitvijo Očenaš rešujem sebe in druge. Če na primer molim »in ne vpelji nas v skušnjavo«, molim zase in hkrati za svojega bližnjega, da tudi on ne pade v skušnjavo. Tega ne smemo spregledati. Padec bližnjega bi škodoval tudi meni. Njegov padec je tudi moj padec. In prav to lahko preprečim z dobrohotno molitvijo. Obenem pa tudi spoznavam, kje so zame in za mojega bližnjega nevarnosti za padec.

Če bomo v srcu in v resnici molili za vse nas, ki s krstom pripadamo Troedinemu Bogu, bomo v razmišljanju in ravnanju vse bolj ljudje za druge in vse manj zase. To nas bo upodabljalo v podobo Svete Trojice, ki je skupnost oseb, ki živijo druga za drugo. Samo tako je mogoče živeti ljubezen.

Franc Likar, župnik