Slišali smo odlomek iz Jezusove velikoduhovniške molitve, ki jo je molil na veliki četrtek. Jezus moli. Iz njegovih besed žari veselje in velika ljubezen. Njegova molitev prihaja iz dna duše, ki je eno z Bogom Očetom. Je zato tudi najlepša molitev, ki jo imamo zapisano v Svetem pismu.

V tej molitvi Jezus najprej poveličuje Očeta: ga slavi in hvali. Njemu se zahvaljuje, da je smel priti na svet in mu prinesti odrešenje. Zahvaljuje se mu, da je smel svetu spregovoriti o Božji ljubezni in jo prinesti med ljudi. Zahvaljuje se mu za ljudi, ki mu jih je zaupal in so mu prisluhnili.

V Jezusovi molitvi imamo zgled zaupljive molitve, kakršna naj bo naša molitev; v veselju ali v žalosti, v sreči ali v trpljenju. S svojo molitvijo nas Jezus povabi, naj bomo najprej odprti za druge ljudi, prej kot vidimo svoje lastne potrebe in stiske. Če vidimo druge ljudi, njihove potrebe in stiske, bo Bog videl tudi naše.

V cerkvenem letu smo med dvema pomembnima dogodkoma tako za apostole kot za Cerkev, to je za nas: med vnebohodom in binkoštimi. Iz Apostolskih del izvemo, kaj so apostoli v tem času delali. Molili so. Poznamo njihovo tesnobo ob Jezusovem vnebohodu. Nemočni in le še bolj zmedeni so se vračali z Oljske gore, kjer se je Jezus poslovil od njih. Nič niso vedeli, kako naprej. Imeli so sicer Jezusovo naročilo, naj gredo po vsem svetu in naj oznanjajo evangelij odrešenja vsem ljudem – toda čisto realno, po človeško: kaj naj s tem naročilom počno? Kam naj gredo, kako, s čim… V tem položaju popolne nemoči in zmedenosti so se zaprli v dvorano zadnje večerje. Gotovo so se tukaj spomnili na Jezusovo molitev. In njihova molitev je bila najboljše, kar so mogli storiti.

Ali ni to dovolj jasen namig za kristjane, za današnjo Cerkev? Ko se ubadamo z neštetimi vprašanji, dvomi, ko nam marsikaj ni jasno, ko je okrog nas ena sama negotovost glede prihodnosti. Ali ne bilo bolje pustiti vsaj kakšno od svojih skrbi in dati prostor molitvi?

Največja težava Cerkve in kristjanov je pomanjkanje molitve. Molitev je življenjski sok. Če ga ne črpamo, usihamo. Prav na to nevarnost je Jezus mislil, ko je molil: »Oče, ohrani jih v svojem imenu!« Kako se ohranimo v Bogu drugače, kakor z molitvijo. Jezus moli za ljudi, naj jih nebeški Oče obvaruje najhujšega: izgube stika z njim. Izguba stika z Bogom je za človeštvo najhujše zlo. Ta izguba Boga se lahko zgodi celo v Cerkvi, med kristjani in je še hujša, ker naenkrat ne vemo več, zakaj in čemu bi bili kristjani, Jezusovi učenci in člani Cerkve. Roke, ki se ne sklepajo k molitvi, prinašajo svetu pogubo. Samo roke, ki molijo, zdravijo ranjeni in bolni svet.

Bolj kot se svet upira Bogu, bolj potrebuje sklenjene roke tistih, na katere Jezus misli, ko pravi Očetu: »ne prosim za svet, ampak zanje, ki si mi jih dal.« In vsi dobro vemo, da smo med tistimi, ki jih je Oče dal Jezusu, tudi mi sami.

Franc Likar, župnik