»Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi.« Bliža se praznik Jezusovega vnebohoda in v Božji besedi premišljujemo Jezusova zadnja naročila apostolom. Slovo je težko in neprijetno; slovo prizadene, človeku prinese občutek nezavarovanosti in strah pred osamljenostjo. Vse to je prevzelo tudi apostole, ko se je Jezus poslavljal od njih. Povedal pa jim je da ne bo nič drugače, kot je bilo, dokler je bil še med njimi, če ga imajo resnično radi,. Če bodo živeli po njegovem nauku, mu bodo s tem dokazali, da ga imajo radi; on pa bo poskrbel, da bo kljub telesni odsotnosti med njimi še vedno prisoten. Ljubili ga bodo v veri, ki jim je bila podarjena in moč za življenje po njej pa jim bo vedno znova vlival Sveti Duh.

Ljubezen do Jezusa se kaže v izpolnjevanju zapovedi. Če kdo Jezusa zares ljubi, mu bo uspelo narediti vse, kar od njega zahteva tudi po naročilih Cerkve. To je naša stalna naloga, je naša dolžnost: truditi se za izpolnjevanje Božjih zapovedi. Kdor sledi Kristusovemu povabilu in spolnjuje njegove zapovedi, mu raste moč za dejavno ljubezen do drugih ljudi.

Zaradi tega Jezus ni dal apostolom nobenega drugega napotka in priporočila. Brez ljubezni je nemogoče živeti skupnost Jezusovih učencev. Če bi pa že obstajala, bi bila nerodovitna in zato nepotrebna. Jezus nam zagotavlja, da nas ne bo nikoli zapustil, če mi ne bomo zapustili njega. Ne bo nas zapustil sirot. Če ostanemo sirote, se nam to ne zgodi zaradi njega, ampak zaradi nas, ker se mu oddaljimo.

Poglejmo v zgodovino. Kje je bil Jezus takrat, ko je bila Cerkev preganjana? Že prva stoletja krščanstva nam govorijo o številnih mučencih, ki so morali umreti, ker niso hoteli zatajiti vere v Jezusa. Niso jo zatajili, ker so ga ljubili. In niso bili sirote, Jezus je bil takrat z njimi bolj kot s komerkoli in kdaj koli. Jezus je s trpečimi in mučenimi eno, če ga ljubijo. In zgodovina potrjuje tudi to, da je bila Cerkev najmočnejša prav takrat, ko je bila najbolj preganjana – ker je bila takrat najbolj polna ljubezni do Jezusa.

Trpljenje, ki ga človek prenaša s sovraštvom v srcu, je dvojno trpljenje; trpljenje z ljubeznijo v srcu, pa izgublja ostrino in se spremeni v obilje blagoslova. »Jokali boste in žalovali, svet pa se bo veselil«, je rekel Jezus v poslovilnem govoru. To se ponavlja iz roda v rod. Vendar pa se iz roda v rod dogaja tudi Jezusovo spremstvo povsod, kjer se najde ljubezen, odpuščanje, sprava: »Ne bom vas zapustil sirot!«.

Zato nam pošilja moč od zgoraj: darove Svetega Duha. On je Tolažnik, ki nas uči vse vsega, nas spomni vsega, kar nam Jezus govori. To je najlepša beseda današnjega evangelija. Sveti Duh je dar Božje ljubezni. Zanj moramo veliko prositi in se obračati k njemu, da nam svetuje in nas vodi.

Za nas in za vso Cerkev, za vse kristjane, da bi bili dovolj močni v ljubezni in bomo mogli biti v tem svetu to, za kar smo poklicani: Kristusove priče, prepoznavni po ljubezni in dobroti. Jezusova navzočnost in njegovo razodevanje svetu sta odvisna od naše ljubezni in od našega življenja po njegovi besedi in izpolnjevanja vsega, kar nam naroča.

Franc Likar, župnik