V Božji besedi, ki jo danes beremo in poslušamo pri bogoslužju, se velikokrat ponovi besedica 'NOV'. Apostol Janez govori o novem nebu in novi zemlji ter o novem Jeruzalemu. Jezus pa v evangeliju o novi zapovedi.

Beseda nov prebuja lepe občutke. Novo je 'novost', je nekaj, česar še ne poznamo, nekaj, kar nam odpira pričakovanja, upanje, hrepenenje

Preseneča nas, da Jezus tudi zapovedi ljubezni, ko jo daje, reče NOVA zapoved. Zakaj nova, če pa je bila znana že v stari zavezi. Stara je glede na črko, glede na to, da je bila dna že davno nazaj, v času Mojzesa; nova pa glede na duha. Nova je v tem, da ji je s Kristusom dana nova moč, da jo lahko živimo. Skozi zgodovino izraelskega naroda se je ta zapoved »postarala«, postala je šibka, v njej ni bilo več življenjske moči, ker je bila neštetokrat prelomljena in poteptana. K ljubezni je zavezovala samo napisana postava, ki pa ni dajala moči, da bi jo človek mogel živeti.

Jezusova zapoved je nova, ker presega ljubezen do tebi enakih. Jezusova ljubezen pa je čisto drugačna in zato je nova. Njena novost je v tem, da je treba ljubiti vsakega človeka brez razlikovanja, ne glede na to, komu pripada: kateri družini, skupnosti ali narodu. V novo zapoved ljubezni je tako vključena tudi ljubezen do sovražnikov, nasprotnikov, krivičnežev in hudobnežev. V vsakem od njih moramo gledati svojega brata, svojega bližnjega. Beseda bližnji se je v Jezusovih očeh razširila in zajela tudi najbolj oddaljene. Nova vsebina naredi zapoved ljubezni resnično nekaj novega.

Šele odkar nam je Jezus sam izkazal ljubezen do konca, jo moremo uresničevati tudi mi. Kajti za njeno uresničevanje so namreč potrebna sredstva, ki nam jih je Jezus zapustil: evharistija – kruh močnih. S pomočjo evharistije polagoma postajamo sposobni uresničevanja Jezusove največje zapovedi. Samo tisti, ki se hrani z evharistijo, izvirom nove ljubezni, postopoma dobiva moč, da se tudi sam nesebično daruje, da velikodušno odpušča, da premošča prepade predsodkov in sovraštva, da se vztrajno prebija skozi puščavo brezbrižnosti do drugih, da potrpežljivo gradi mostove solidarnosti in edinosti. Nagnjeni smo k temu, da bi ljubili na svoj način: tiste, ki to zaslužijo, k nam ljubezen vračajo. Toda taka ljubezen ne spreminja sveta.

S svojim velikonočnim odrešenjem nas je Jezus vse povzdignil v dostojanstvu Božjih otrok. Tudi s tem nam je olajšal spolnjevanje nove zapovedi ljubezni. Tudi najbolj pokvarjenega in izprijenega človeka Bog ljubi in ga hoče rešti. Kristus je umrl tudi zanj. V tem moramo videti nagib, da ga vzljubimo tudi sami. Samo nova zapoved ljubezni zmore preoblikovati in prenoviti medčloveške odnose, kakor kvas, ki prepoji družbo.

V starem veku je veljalo: človek človeku volk. Kristus pa je prišel, da bi bil človek človeku brat. Njegova zapoved nas zavezuje, da se trudimo to postajati.

Franc Likar, župnik