Dva tedna sta minila od velike noči. Zdi se, da se je praznično razpoloženje poleglo in se lahko mirno vrnemo v vsakdanji ritem.

Branje današnjega evangelija vzbuja občutek, da so podobno doživljali tudi apostoli. Po Jezusovem vstajenju so se vrnili v svojo rodno Galilejo, na sever dežele. Galileja je bila njihova prava domovina, v kateri so se počutili zares varno, kot se počutimo mi v svojem domačem okolju, ki ga imamo radi in smo navezani nanj. Kazalo je, da bo njihovo vsakdanje delo, to je ribolov, prekril spomine na dogajanje v Jeruzalemu – izguba učitelja Jezusa, na vso tisto avanturo okrog Jezusove smrti in vstajenja. Ali ni najbolje pozabiti na vse skupaj. Tu v Galileji je spet videti vse po starem, tako domače, tako sigurno, nobenih nenavadnih dogodkov, ki te samo zmedejo, na koncu pa ostaneš razočaran. Ribiški čolni, mreže, ponoči na jezeru, podnevi druga opravila in počitek. Vse po starem.

Toda motili so se. Na dogodke v Jeruzalemu ne bodo mogli več kar pozabiti in jih izbrisati iz svojega življenja. Ta velika noč ni bila naveden praznik, ki se zgodi vsako leto in utone v pozabo do naslednjega leta. Kristusovo vstajenje je dogodek, ki vse spremeni. To nam sporoča dogodek iz obale Genezareškega jezera, ko se je apostolom prikazal Jezus – vstali Gospod. Vstali gospod se ne prikazuje samo v Jeruzalemu, ampak kjerkoli. Sledi človeku, kamorkoli že gre, gre On za njim. V Galilejo, v njegovo vsakdanjost, k njegovemu delu, v njegov dom, tja, kamor nosi svoja razočaranja, svoje poraze; ko gre človek v neko svojo Galilejo, da bi pozabil preteklost. Pa tega ne more, kajti prav tam se pojavi Gospod. Pojavi se tam, kjer ga človek najmanj pričakuje, kjer je prepričan, da ga ni. Jezusovo vstajenje ni vračanje v preteklost, saj tudi Jezus ni vstal v preteklo življenje, ampak v novo življenje, v prihodnost.

In prihaja tudi z novo nalogo, s poslanstvom. Marsikaj se bo spremenilo, nič več ne bo takšno, kot je bilo. Zato pa se mora najprej spremeniti način razmišljanja učencev. To nam nakazuje drugi del dogodka, ki ga opisuje današnji evangelij. »Hodi za menoj!« Ribolov bo povsem nekaj drugega, kot je bil. Ne gre več za ribe, za vsakdanjost, za preživljanje iz dneva v dan. Gre za ljudi, za njihovo večnost. To je odslej Petrovo poslanstvo. Zato Peter in ostali apostoli ne morejo več razmišljati po starem. Ni več pomembno, kaj jim ugaja in kaj ne. Srečanje z Vstalim, kateremu Peter zatrdi, da ga ljubi, obrne smer njihovega življenja. Pred njimi se odpira povsem nov način življenja, ki ga sedaj še ne razumejo. Če Peter Jezusa ljubi, bo hodil za njim, bo živel v tesnem odnosu z njim, vsak trenutek, ko bo lovil ribe, ko bo pripravljal zajtrk, ali delal karkoli.

Gre za to, da si človek postavi bistveno vprašanje, zakaj delam tisto, kar delam in kar je še pomembneje, kaj od mene pričakuje Bog, da delam. Sam si zamislim eno, Bog pa morda želi, da delu, ki ga opravljam, dajem drugačen pomen. Predvsem, da svoje tudi najbolj vsakdanje delo opravljam z mislijo na Jezusovo vstajenje, se pravi na večnost, ki je pripravljena tudi zame.

»Ali me ljubiš?« Vera ni skupek naukov, ampak hoja za Kristusom in prijateljski odnos z njim. Iz tega odnosa pa se rojeva tudi dejavna ljubezen do bratov in sester, kar je vse življenje ponavljal papež Frančišek. Naj zato praznik Gospodovega vstajenja ne utone v pozabo do naslednje velike noči, ampak naj vodi naše vsakdanje poti.

Franc Likar, župnik