Druga velikonočna nedelja nas nagovarja z bogastvom sporočil, ki nam jih prinaša Jezusovo vstajenje. Ta nedelja nosi več imen. Kot bela nedelja nas spominja na krstno oblačilo. S krstom pripadamo Vstalemu Kristusu, saj nam krst odpira vrata večnosti. Drugo ime je nedelja Božjega usmiljenja. Jezus Kristus je bil maziljen s Svetim Duhom in poslan, da prinese Božje usmiljenje. Njegovo učlovečenje, smrt in vstajenje so najmočnejši izraz Božjega usmiljenja do človeštva. Ob sporočilu današnjega evangelija pa lahko tej nedelji dodamo še tretje ime: nedelja vere.

Evangelij, ki smo ga poslušali danes, poroča o dveh dogodkih. Prvi se odvija na veliko noč pod večer, ko je Vstali stopil med učence, ki so se skrivali v dvorani zadnje večerje za zaprtimi vrati, polni strahu in to kljub temu, da so že videli prazen grob in tudi slišali, da je Jezus vstal od mrtvih.

To stanje strahu odraža tudi stanje, v katerem se nahaja svet in sleherni človek. Kljub temu, da svet že dva tisoč let preplavlja novica o Jezusovem vstajenju, novica, da je smrt premagana, da je suženjstvo končano, ostajamo, prestrašeni. Zapiramo se v svoj svet, zapahnemo vrata in mislimo, da smo varni. Bojimo se drug drugega, bojimo se tveganja, da bi izstopili iz svoje zaprtosti naproti bližnjemu in mu ne privoščimo besede radosti, ki je navsezadnje nimamo. Radost namreč nastopi takrat, ko izstopim iz sebe in drugega osrečim z veselo novico. Ali pa imamo v sebi nekaj vere v Jezusovo vstajenje, a se sramujemo o tem spregovoriti.

Drugi dogodek, ki ga opiše današnji evangelij, se je odvijal osem dni pozneje. Situacija je bila zelo podobna. Učenci so še vedno zaklenjeni, še vedno prestrašeni. Jezus mora spet vstopiti skozi zaklenjena vrata. Še sreča, da to zmore. Zmore, ker je poveličan, za vstalega od mrtvih ni več ovir. Edina razlika s prvim dogodkom je v tem, da je z apostoli tudi Tomaž, ki se je med tednom oddaljil. Njemu so apostoli odprli in mu dovolili, da se jim pridruži. Zdi se, da tokrat Jezus prihaja samo zaradi Tomaža, ki je imel precejšnje težave, da bi verjel pripovedim apostolom. Kako to, da jim ni verjel? Morda prav zato, ker jih je našel prestrašene. Če bi jih našel vesele, če se ne bi še vedno skrivali, bi bilo verjetno zelo drugače.

Kakor se lahko zaradi šibkosti svoje vere, ki nas tolikokrat prevzame, prepoznamo v nevernem Tomažu, se moremo še bolj prepoznati v ostalih apostolih. Ali nismo tudi kot skupnost mnogokrat prestrašeni, malodušni, naveličani, brez idealov, brez cilja pred seboj, ko v nas ni nič velikonočnega, četudi smo doživeli veliko noč, bili z Jezusom od vse od cvetne nedelje, preko velikega četrtka in velikega peta do velikonočne vigilije. Kot da se v nas ni nič premaknilo. In če se nam pridruži kakšen Tomaž, človek, ki je bil včasih del naše skupnosti, pa se je oddaljil, nam pač ne more verjeti. Brez notranjega veselja, radosti, nismo za takšnega Tomaža nič prepričljivi. Da se spet ne oddalji, ga more rešiti le to, da vstopi Kristus sam. On lahko reši Tomaževo vero, pa tudi vero apostolov, našo vero. Brez njegovega vstopa smo vsi v nevarnosti, da se oddaljimo. Prihaja med nas pri evharistiji, pri maši. Čuvajmo ta srečanja in jih ohranjajmo, saj se samo tu moremo dotakniti njegovih ran, kot se jih ne moremo nikjer drugje.

Franc Likar, župnik