To je dan, ki ga je naredil Gospod, veselimo in radujmo se ga!

Jezus je premagal smrt in nam vsem odprl pot v novo življenje. Vera v Jezusovo vstajenje je redišče naše vere. »Če Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo prazno in tudi naša vera prazna«, nam zatrjuje apostol Pavel. Priznati pa moramo, da vera v Kristusovo vstajenje za nas nikakor ni lahka, kakor ni bila lahka za prve priče vstajenja na velikonočno jutro. Brali smo o Mariji Magdaleni, ki je navsezgodaj šla h grobu, da bi molila in bila še malo ob Jezusu. Presenečena ob tem, česar ni niti malo pričakovala, da je bil kamen od groba odvaljen in da je grob prazen. Vstajenje je dogodek, ki vse preseneti. Marija Magdalena ni mogla dojeti, kaj se je v resnici zgodilo in na misel ji je prišla najbolj nemogoče: da so Jezusa ukradli. Kdo je še kdaj ukradel mrliča! Kaj naj z njim počne! Zgolj prazen grob ni bil dovolj, da bi spoznala, kaj se je v resnici zgodilo. Podobno se je zgodilo apostoloma Petru in Janezu: odvaljen kamen, prazne grob, povoji na tleh, prtič z Jezusovega obraza niso bili dovolj, da bi »razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih«.

Zunanja znamenja, to, kar človek vidi in otipa, še ni dovolj, da bi človek veroval. To, kar človek vidi, si lahko razlaga čisto narobe in ga le še bolj oddalji od resnice. Marija Magdalena je najprej videla. Videla je oskrunjen grob. Videla je, da je nekaj narobe. Razlog več za še eno razočaranje– od tistega na veliki petek. Razlog za jezo na neznance, ki so oskrunili grob. Popolno nasprotje od resnice: nihče ni oskrunil groba, nihče ni Jezusa ukradel. Da je grob tak kot je, je zaradi Ljubezni, zaradi Boga, zaradi življenja in ne zaradi človeške hudobije, zaradi nekega greha, zaradi smrti. Prazen grob ni razlog za razočaranje, ampak za nepremagljivo srečo in upanje.

Sledilo je dejanje Petra in Janeza. Odpravila sta se h grobu. Da bosta videla s »prve roke«, morda zato, da bi našla odvrženo truplo in ga spoštljivo vrnila v grob. Kakšna neumnost! Biti bolj zagledan smrt kot v življenje! Da zasluži ljubezen in spoštovanje smrt, ne pa življenje. Da je pogreb pomembnejši od radosti nad življenjem. Kako smo vsi malo podvrženi takim mislim!

Janez, ki je prišel h grobu, se je sklonil in vstopil. Naredil se je majhnega. Kako rado človeka privlačijo mesta, kjer je smrt, namesto tistih, kjer je življenje. Priklanjamo se temu, kar nam ne oznanja življenja.

Nazadnje se je zgodil rešilni premik v Petru: videl je in veroval. Ne iz svoje moči, ampak po Božji milosti. Morda se je spomnil na Jezusove besede, ki mu jih enkrat rekel: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih!« Vera v vstajenje je Božji dar.

In še enkrat: kako je z nami. Kaj mi vidimo? Tudi mi vidimo, da je v tem svetu marsikaj narobe, da so svete stvari oskrunjene, da je oskrunjeno življenje samo, ne samo življenje mrtvih in nepokopanih, ampak še bolj življenje živih. Vidimo, da Boga tam, kjer vemo, da bi moral biti, mi, da so ga ukradli, ga odstranili iz našega življenja, iz javnosti, iz zavesti premnogih ljudi, ga izrinili iz javnega življenja, iz temeljnih zakonov družbe. In kaj nam Vstali naroča? Naj vstopimo v ta prazen prostor. Naj se sklonimo pred veliko skrivnostjo Boga in pred njegovo neizmerno ljubeznijo. Potrebno je, da postanemo majhni, saj bomo šele takrat lahko sprejemljivi za najveličastnejše oznanilo: Kristus je vstal. To je naš cilj, to je edini cilj, za katerega je vredno živeti: da je Gospod premagal smrt in ostaja z nami na poti proti večni sreči.

Franc Likar, župnik