V središče današnjega bogoslužja je postavljen biser Lukovega evangelija: prilika o izgubljenem sinu in očetovem neskončnem usmiljenju, ki presega vse meje človeške pravičnosti. To je čudovita predstavitev neke človeške življenjske poti s srečnim koncem. Pot vsakega človeškega življenja je zaznamovana z grehom, z oddaljevanjem od Boga. Hkrati pa je to pot, na kateri Oče človeka kliče k vrnitvi, k spreobrnjenju. To je pot, na kateri se vsi prepoznamo. Žalostno stanje izgubljenega sina nam ni tuje. Zgodba izgubljenega sina se predstavlja v tisočih življenjskih prigodah, ki se človeku primerijo v njegovem iskanju sreče. To so prigode, ko človek misli, da je našel, kar je iskal, ko je iskal udobje, sladko življenje, zemeljsko srečo. Žal so to tudi prigode, ki se slabo končajo: v razočaranju, osamljenosti in izgubljenosti. To, kar je izkusil izgubljeni sin. Toda imel je srečo, da je šel vase. V skrajni izgubljenosti se je zamislil, se poglobil v svoje življenje. V globini duše je nosil izkustvo očetove ljubezni. Spoznal je, da je to njegova rešilna bilka. Podoba ljubečega očeta se v njem še ni zabrisala, greh je še ni popolnoma prekril. V tujini, ko je bil tako zelo oddaljen od doma in od očeta, je spet odkril dragocenost življenja v domači hiši. Zmogel je dovolj poguma, da se je pogledal v ogledalu, ki mu ga je nastavilo zavoženo življenje.

Podoba izgubljenega sina je podoba človeka, ki misli, da bo našel svobodo in srečo, če bo pretrgal vezi z Bogom in z ljudmi, ki so mu blizu. Še bolj kot na trganje teh vezi pa nas spominja na nujnost iskrenosti do sebe in na resno odločenost, da se človek vrne k Bogu- Samo iskrenost pred Bogom in pred seboj rodi sad resnično novega začetka..

Greh prinaša nesrečo v skupnost in rani svetost Cerkve. Greh prinaša nered v stvarstvo. Noben greh, niti najmanjši, ni samo moja stvar. Izgubljeni sin je prizadel ne samo Očeta, ampak vso njegovo hišo, prizadel je svojega brata, v njem je zbudil sovraštvo, mržnjo in gnus: do njega in celo do očeta, ko mu začne metati očitke. Kako nam je to znano! Očitati Bogu, da ja dober s tistimi, ki jih mi grdo gledamo! Onemu gre vse boljše kot meni, ki sem vse življenje zvest Bogu, ki hodim v cerkev…. Onemu da, meni pa ne! Kaj vse mora slišati Oče iz ust svojih otrok, iz naših ust.

Ker zlorabljamo svobodo, ki je dar Boga, ki nas ljubi in spoštuje. Bog nikogar ne sili, naj ga ljubi, naj bo pri njem, naj mu služi, odpre mu vrata svojega doma. Toda ko odide, vrat za njim ne zapre, ampak pusti odprta. To so njegova sveta vrata, na katerih čaka, da se človek vrne, ko spozna, kaj je zapravil.

Že nekaj mesecev smo v svetem letu. Papež nas vabi z geslom »Romarji upanja«. Kako se to geslo ujema z mlajšim sinom iz evangelija. Kaj je bil drugega, kot romar upanja, ko se je vračal domov k očetu. Romarji upanja smo vsi v postnem času. Potujemo proti Veliki noči in upamo na vstajenje, ko bomo s Kristusom vstali prečiščeni in prenovljeni v novo življenje.

Franc Likar, župnik