Postni čas, ki smo ga začeli na pepelnično sredo, krasi vijolična barva zbranosti in notranje poglobljenosti. Dogaja se v spomladanskem obdobju, ko se vse pripravlja na očiščevanje, na odstranjevanje vseh nepotrebnih in mrtvih stvari. Zimska navlaka daje prostor novi pomladi, novi rasti in cvetenju.

Močna Božja beseda pri bogoslužju nas vabi, naj se za nekaj podobnega odločimo tudi sami v sebi, zase, za svoje življenje. Je veliko povabilo nam kristjanom, da z njeno pomočjo in v njej sami iščemo odgovore na resnejša življenjska vprašanja, kot nam jih zastavlja svet vsakdanjosti.

V prvem berilu nas Mojzes spomni, kako pomembno je, da ne pozabimo, kaj vse je Bog storil za nas. Kristjan je človek hvaležnega spomina za vse, kar je v življenju preživel, saj ga je Gospod obilno blagoslovil, obenem pa je sredi vseh težav in preizkušenj hodil z nami in ob nas. Zanimiv je tisti koš, ki naj ga duhovnik vzame iz rok vernega prinašalca in ga položi pred Gospoda. Izraelci so v ta koš položili darove zemlje, odbrali so najlepše sadove svojih polj. Kaj mi polagamo pred Gospoda? Kaj v košu svojega srca prinašamo pred Boga. Ali se mu vsaj znamo spoštljivo pokloniti, ko pridemo pred navzočega v tabernaklju.

Sveti Pavel v drugem berilu prav s tem namenom pove, da je hvaležnost do Boga potrebno nositi v srcih in izpovedovati z usti: »s srcem verujemo, z usti izpovedujemo.« Kot bi gledal kristjane 21. stoletja, ki smo za eno in drugo površni. In hkrati opogumlja: »kdor veruje in pričuje, ne bo osramočen.« Pomislimo na množice pogumnih kristjanov, ki so raje sprejeli mučeniško smrt kot bi zatajili Kristusa. Nihče od teh ni bil osramočen; osramočeni so le njihovi krvniki.

Evangelij nas popelje v puščavo, kjer srečamo Jezusa ob štiridesetdnevnem postu in molitvi. Ta Jezusov odmik pomeni tudi našo pot v lastno notranjost, da vidimo kje smo in kje bi morali biti; kakšni smo in kakšni moramo postati. Odločitev za spremembo na bolje, za spreobrnjenje je samo naša, kakor je bila v puščavi samo Jezusova. Takrat je šlo za vprašanje, ali bo Jezus Božji Sin na Očetov način ali na način, kot mu ga je predlagal skušnjavec. Z istimi skušnjavami je skozi vse njegovo javno delovanje prihajala k njemu okolica; naj pobegne pred hudim, saj je Bog, naj dela čudeže in ga bodo vsi častili, naj pobegne pred trpljenjem. Takrat, ko mu je Peter predlagal, naj ne hodi v Jeruzalem, da ne bo trpel; od tistega satanovega naj se vrže s templja do tistega posmehljivega na koncu, naj stopi s križa in bodo verovali vanj.

Jezus ni kamnov spreminjal v kruh, čeprav je s kruhom čudežno nasitil pet tisoč mož. Ni se vrgel s templja in tudi s križa ni stopil. V puščavi se je odločil, da bo živel od vsake Božje besede, molil k svojemu Očetu in samo njemu služil – ne Herodu, ne Pilatu, ne farizejskim veljakom.

Naj bo tudi za nas letošnji post čas odločitve, da se bomo v skušnjavah in preizkušnjah vedno hranili z Božjo besedo, molili svojega Boga in služili samo njemu. Potem skušnjave in preizkušnje ne bodo nevarnost, ampak bodo priložnost za rast in utrjevanje v dobrem, za večjo zvestobo Bogu.

Franc Likar, župnik