Kakšna je prava krščanska ljubezen? Božja beseda današnje nedelje nam odgovarja na to vprašanje. Pravo in najvišje merilo ljubezni ni ljubezen do tistih, ki nas imajo radi, ampak do tistih, ki nas ne marajo ali nas celo sovražijo.

Ali Jezus s tem misli resno? Ali ne pretirava, ko postavlja ljubezen kot odgovor na sovraštvo, da je na kletev treba odgovoriti z blagoslovom in z molitvijo vračati tistim, ki z nami grdo ravnajo? Kako naj ljubim nekoga, ki me sovraži? Papež Frančišek je v eni izmed svojih pridig zapisal, da Jezus dobro ve, da je ljubezen do sovražnikov onkraj meja naših zmožnosti in je tudi zato postal človek – da bi nam dal zgled in moč; ne zato, da bi nas pustil takšne kot smo, ampak da bi nas preoblikoval v može in žene, ki so sposobni več, večje ljubezni, takšne, s kakršno nas grešnike ljubi Bog sam. Zahvaljujoč Božji ljubezni moremo tudi mi ljubiti tistega, ki nas ne ljubi, ki nas morda zaničuje, se nam posmehuje, deva v nič, nam s svojo hudobijo povzroča notranjo stisko in bolečino.

Bog razmišlja drugače kot mi. In tudi drugače ravna. Poglejmo naš odnos do Boga. Koliko ljudi ga preklinja, ga sovraži, ko sovraži njegova dela, njegove stvaritve – tisto, kar Bog ljubi, na kar je ponosen. To je vse, kar je ustvaril, to je človek kot njegova največja mojstrovina. Ljudje ga tajijmo, se iz njega norčujemo, se zanj ne zmenimo, se postavljamo nadenj. In kako Bog na vse to odgovarja? Tako, da vse enako ljubi; ljubi svoje prijatelje in svoje sovražnike. Duhovni pisatelj Fausti pravi: »V Jezusu se mi razodeva obličje Boga, ki me ljubi, medtem ko sem jaz njegov sovražnik; dela mi dobro, medtem ko ga jaz sovražim; blagoslavlja me, medtem ko ga jaz preklinjam, zavzema se zame, medtem ko ga jaz ubijam, samo zato, da bi bil jaz odrešen.«

Jezus nas svari, naj ne bomo enaki našim nasprotnikom, ampak boljši. To je logika Božjega kraljestva, pa tudi pogoj za obstoj vsake človeške skupnosti. Sovraštvo rojeva novo sovraštvo in ga v nedogled kopiči. Jezus bi na križu lahko prosil Očeta, naj pokonča vse, ki se naslajajo ob njegovih mukah v umiranju, pa je dejal: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«

Zgled ljubezni do vseh ljudi, tudi do sovražnikov so nam mnogi svetniki, zlasti mučenci. Blaženi Alojzij Stepinac, zagrebški nadškof je bil od komunističnih oblastnikov preganjan in nazadnje mučen po zaporih. V njegovem življenjepisu beremo, da je teden dni pred smrtjo dvema duhovnikoma izročil kuverte z denarjem, da bi darovala maše za njegove sovražnike.

Kristjani obhajamo sveto leto, ki je v svojem bistvu leto odpuščanja: tako Božjega kot tudi našega - medsebojnega. Odpuščanje odpira vrata svetosti; postajamo toliko sveti, kolikor odpuščanja prejmemo in kolikor ga sami zmoremo. Naloga je zahtevna in težavna, a prav takšna nam odkriva vso neizmernost in globino Božje ljubezni. Spomnimo se, da Jezus ne le uči, ampak nas tudi spremlja in podpira. Vsakokrat, ko se odločimo za ljubezen namesto zamere in sovraštva, delujemo kot Božji otroci in s tem postajamo njegova verodostojna podoba. Prizadevajmo si za držo odpuščanja, ker nam bo prinesla največ resničnega notranjega miru in veselja.

Franc Likar, župnik