Po prvih misijonskih potovanjih in prvih čudežih, ki jih je Jezus storil v okolici Kafarnauma, ter po naznanilu svojega odrešenjskega poslanstva, o čemer smo brali v evangelijih zadnjih nedelj, nam današnji evangelij predstavi dogodek Jezusovega oznanila na bregu Genezareškega jezera. Tudi ta dogodek spada na začetek Jezusovega oznanjevanja, kar moremo razbrati iz drugega dela odlomka, ko Jezus pokliče Petra in druge apostole, naj se mu pridružijo.

V prvem delu srečamo Jezusa v Simonovem čolnu, ko poučuje množico. Jezus je prosil Simona, ali lahko stopi v njegov čoln, da bi v njem sedel in iz njega učil množico. To je pomenljiva gesta za vsakega od nas. Čoln – delovno orodje, s katerim si učenci služijo kruh, spremeni v orodje oznanjevanja evangelija.

Gospod želi vstopiti v naše življenje in z našo pomočjo želi nagovarjati ljudi. Po nas in z našo pomočjo se želi srečevati z ljudmi. Kristjani smo z vsem, kar premoremo in kar smo, prostor in orodje, preko katerega Kristus nagovarja današnjega človeka; vse tiste, ki ga ne poznajo, ki ga na različne – tudi napačne načine iščejo in hrepenijo po njem. Zato je za vsakega od nas temeljno vprašanje, na katero si moramo odgovoriti: Kakšno podobo Kristusa vnašam v svoje okolje? Kristjani smo »predstava«, v kateri množice – ta svet, gleda in posluša Kristusa. Kadar Kristusu dovolim, da stopi v moj čoln, se ljudje ob srečevanju z menoj srečajo s Kristusom. Kristjani »držimo Kristusa nad vodo«, da more opravljati svoje poslanstvo.

V drugem delu evangeljskega odlomka beremo o čudežnem ribolovu. Čudež se je zgodil na Jezusovo besedo, na katero je Simon vrgel mreže. Simon je ob tem dogodku v Jezusu prepoznal Boga. Ustrašil se je, v trenutku ga je prešinilo da je grešnik in nima pravice biti tako blizu Boga. Jezusa je prosil, naj gre stran. In Jezus je to takoj zavrnil, še več – ne samo, da ne bo šel stran, ampak bo Simon šel z njim. Postal bo njegov prvi sodelavec. Bolj ko se zavedaš svoje grešnosti, toliko bolj potrebuješ Jezusovo bližino. Jezus je prišel klicat grešnike in ne pravičnikov. Jezus ne potrebuje samo Petrovega čolna, potrebuje Petra samega, takšnega kot je: z vsemi talenti in sposobnosti, s katerimi bo širil Jezusov nauk, pa tudi z vso šibkostjo in grešnostjo, ki mu bo pomagala, da bo ostal ponižen. Za Petra je bilo odločilno priznanje: »Gospod, na tvojo besedo!« Čeprav mu kot izkušenemu ribiču ni šlo v račun, da bi lovil ribe podnevi, se je odločil to narediti, ker je tako predlagal Jezus. Koliko neuspehov in polomij bi si prihranili, če bi manjkrat delali po svoje in več na Gospodovo besedo.

Zato vsem nam velja tudi Jezusov klic: »Odrini na globoko.« Vabi nas, naj ne ostajamo v plitvini, v kateri niti ne vemo prav, zakaj smo kristjani. Vabi nas, naj iz svojega krščanstva naredimo nekaj, kar bo privlačno za ljudi, ki se tudi valjajo v neki plitvini ali pa še to ne. Vsak dan nam lahko v ušesih in srcu odmeva to povabilo, z mnogimi izzivi, da naredimo nekaj za poglobitev svoje vere in večjo povezanost s Kristusom. Zavest moje grešnosti me od tega ne sme odvračati, ampak mi mora biti še večji izziv. Skrb za poglobitev svoje osebne vere mora priti v ospredje . Globlja kot bo, več bom lahko zajeli. V plitvini ne zajameš veliko, niti zase, kaj šele, da bi odžejal drugega. In otresti se je treba strahu. Strah hromi, jemlje moč in pogum. »Strah je najhujše orožje v hudičevi kovačnici« je zapisal neki pesnik. Zbuja nam strah pred ljudmi in pred Bogom. Zato vsak dan prisluhnimo Jezusovemu vabilu, ki kakor Petru govori: »Ne bojte se!«

Franc Likar, župnik