Na praznik Jezusovega darovanja v templju, Jezusa v bogoslužnem letu še zadnjič gledamo kot novorojenčka in se pridružujemo Mariji in Jožefu na njuni poti v tempelj. Na zunaj zelo vsakdanji prizor, kakršnih se je skozi zgodovino zgodilo veliko, ko preprosta družina prinaša svojega prvorojenca pred Boga. V resnici pa se dogaja nekaj izjemnega, dogodek, ki se je vpisal v zgodovino za vse čase: v tempelj prihaja Bog sam, da bi se srečal s svojim ljudstvom.

Dogodek nam lepo predstavi Božja beseda današnjega praznika. Že prerok Malahija je napovedal ta trenutek: »Glejte, pošiljam svojega glasnika…, v svoje svetišče pride Gospod, ki ga iščete.« Psalmist pa poziva: »Dvignite se, večna vrata, da vstopi kralj slave!«

Ta klic je namenjen nam, da odpremo Gospodu vrata svojih src. Gospod čaka na naš odziv, želi nam prinesti svoj mir in prebivati v nas.

V pismu Hebrejcem pa apostol Pavel poudarja Jezusovo solidarnost z nami, ko prihaja v nas, ki smo sami Božje svetišče: »Ker je bil preizkušan, more pomagati tistim, ki so preizkušani«. Ni oddaljen Bog, ampak naš spremljevalec, ki pozna naše preizkušnje, strahove in stiske.

Najlepše pa potrdi svojo bližino in solidarnost s človekom, ko se znajde v naročju starčka Simeona, ki skupaj z prerokinjo Ano hvali Boga za to milost. Nista čakala zaman, nista živela zaman, njuno življenje je našlo svojo dopolnitev v Bogu.

Na kaj nas spominja ta dogodek v templju? Najprej na to, naj bomo pozorni na Gospodove dotike. Kako smo ljudje nagnjeni k raztresenosti, ki je ena glavnih ovir, da njegovih dotikov ne zaznamo, jih spregledamo ali ne vzamemo resno. Hitimo od enega opravka k drugemu, toliko stvari je pomembnih in jih ne smemo in nočemo zamuditi, toda prav v tem spregledamo Božjo prisotnost in preslišimo njegovo govorico v neštetih dogodkih in ljudeh, ko bi jo lahko.

Drugo, česar nas učita starčka Simeon in Ana, je vztrajnost v veri. Kljub letom in desetletjem čakanja, nista odnehala. Srečanje z Jezusom je bilo nagrada za njuno vztrajnost. Bog se človeku ne razodene vedno takoj. Ne vemo zakaj, toda gotovo nas v svoji previdnosti pusti čakati. Znajdemo se v temi, nemočni in razočarani, toda prav takrat nas Bog najmočneje poziva k vztrajnosti in potrpežljivosti. Nimamo razloga, da bi se smilili samemu sebi, ampak da se prav takrat, ko je tema najgostejša, zavemo luči in se obrnemo k njej. Ko nečesa nimamo, se spomnimo na nekaj, kar pa imamo, ko nam je nekaj vzeto, pomislimo na nekaj, kar nam je dano. To pomeni hoditi za lučjo. In naša luč je gotova, ker je Kristus sam. Dovolj gotova in dovolj močna, da sveti nam in sveti tudi v življenje drugih ljudi, če je ne zadržujemo zase.

Koliko drugi ljudje hodijo v luči, ki jim jo mi držimo? Koliko ljudi je bolj srečnih zaradi naše sreče? Koliko ljudi ve, kaj je dobrota, ljubezen, odpuščanje, zato, ker ga jaz živim? Koliko ljudi ni obupanih, ker jaz živim vedro in v zaupanju v Boga? Koliko ljudi ima trdnejšo vero zato, ker jaz verujem. »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili Očeta, ki je v nebesih…« (Mt 5,16).

Ali je naša vere »luč v razsvetljenje poganov, nevernih, od Boga oddaljenih? Ali je naša vera resnično Bogu v slavo in ga z njo častimo?.

Franc Likar, župnik