Prve nedelje po končanem božičnem času nam Božja beseda govori o začetkih Jezusovega javnega delovanja. Opisani dogodki pa niso le časovni začetek, ampak nam razkrivajo tudi pomen Jezusovega delovanja. Prejšnjo nedeljo nam je bil predstavljen dogodek Jezusovega krsta v Jordanu, danes svatba v kani Galilejski, prihodnjo nedeljo pa bomo Jezusa srečali v domači shodnici v Nazaretu. Vsi ti dogodki pa se ne zgodijo zaradi Jezusa, ampak ponazarjajo Božji odnos do na ljudi. Ta odnos temelji na Božji ljubezni. Božjo ljubezen do nas primerja ljubezni ženina do neveste. To je tudi najprisrčnejša in najgloblja svetopisemska prispodoba ljubezni, vzeta iz družinskega življenja. Slišali smo, kako jo uporabi prerok Izaija: »Kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog.« Bog ni človeka samo ustvaril, ampak se je vanj tudi zaljubil in ga pritegnil v najgloblji odnos s seboj. Bog želi s človekom deliti vse, kar ima sam. To je najpopolnejše uresničeno v Jezusu Kristusu. On je s svojo Cerkvijo, pri krstu pa z vsakim do nas vzpostavil odnos prisrčne ljubezni, takšno, kakršna je med ženinom in nevesto, med možem in ženo. Če smo bili prej »zapuščeni in osamljeni«, kakor stanje pred prihodom Odrešenika opisuje Izaija, smo sedaj »najdeni in sprejeti«. Vsa naša odtujenost od Boga zaradi naše nezvestobe in naših grehov, je sedaj potopljena v njegovo usmiljenje. Smo prerojeni in prenovljeni in Gospod se nas veseli, kakor »ženin svoje neveste«.

Na ozadju te čudovite podobe lažje razumemo tudi današnji evangelij, ki tudi govori o ženinu in nevesti, o svatbi in svatih v Kani Galilejski. Zgodil se je Jezusov prvi čudež, ki pa ni samo časovno prvi, ampak je tudi vzorec, model vseh nadaljnjih Jezusovih čudežev. Jezus je tu razodel »svoje veličastvo«, ki se bo razodevalo v vseh čudežih, ki sledijo. In pravi pomen tega prvega čudeža je v tem, da bi v Jezusu prepoznali resničnega, pravega ženina, ženina Cerkve, ženina človeštva, ki je Božji Sin sam. On, ki je v Kani le svat, je dejansko resnični ženin. Prišel je, da sklene zaročno zvezo med človekom in Bogom. Že z učlovečenjem se je združil z vsakim človekom in z vsem človeštvom. Odslej se Bog veseli človeka, odnos z njim ni več ranjen in pretrgan.

Voda v Kani Galilejski pomeni našo nemoč, revščino in plehkost, ki ni sposobna ustvariti nič žlahtnega. Jezus s svojim prihodom na svet to našo revščino, »voden« odnos z Bogom požlahtni, prinese veselje in moč. Brez Boga je človeštvo brez veselja, kakor ponesrečena svatba, na kateri bi se ženin in nevesta takoj na začetku sprla in se obrnila eden proti drugemu. Zaradi greha naše življenje ne more biti podobno svatbi. Človek je nemočen, ničesar ne more obrniti na bolje. To lahko naredi samo Božji Sin, ki vodo spremeni v vino.

To je za nas največja tolažba. Svatba v Kani se dogaja pri vsaki mašni daritvi. Jezus ne spremeni zgolj vode v vino, ampak neskončno več: najžlahtnejše vino, ki je delo naših rok, spremeni v svojo kri. Tu se končuje vsaka naša zapuščenost, osamljenost in izgubljenost, kajti Bog se nas vsakič znova usmili in pritegne v svoj objem. Pripoved o svatbi se konča z besedami: Njegovi učenci so verovali vanj.« Na razodetje Jezusovega veličastva so odgovorili z vero. Ne z vero v čudež, ampak v Jezusa Kristusa. To mora biti tudi naša vera, da v znamenjih, ki smo jih deležni prepoznamo Boga in njegovo neskončno ljubezen, s katero nas objema.

Franc Likar, župnik