Od božiča do danes smo pri bogoslužju sledili trem dogodkom, ki razglašajo Jezusa za Božjega Sina. Prvo razglašenje se je zgodilo v sveti noči, ko so angeli oznanili pastirjem, da se je v Davidovem mestu rodil Odrešenik. Pastirji so ga našli kot nebogljeno dete, položeno v jasli in so slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli. Drugo razglašenje se je zgodilo, ko je v Betlehem zvezda vodnica pripeljala Modre z vzhoda, da so se poklonili novorojenemu Mesiji in novico ponesli v svet preko meja Judeje. Danes pa smo v evangeliju poslušali o tretji razglasitvi Božjega Sina.

Prvič po angelu, drugič po zvezdi, tretjič pa se oglasi nebeški Oče sam, ko ljudstvo zasliši njegov glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje!« Prvič pastirji, drugič modri z vzhoda, tretjič Janez Krstnik, ki je Jezusa prepoznal, ko je s krstom pokore pripravljal ljudi na Odrešenikov prihod in krst s Svetim Duhom.

Kako je Janez Krstnik tokrat prepoznal Jezusa, Sveto pismo ne poroča. Verjetno se je zgodilo nekaj podobnega kot takrat, ko je Jezusova Mati obiskala Janezovo mater Elizabeto. Kakor je takrat Janez kot nerojeno dete od veselja poskočil v njenem telesu, ker je začutil, da je v njegovi bližini nekdo, ki je več kot navaden človek, tako je sedaj kot odrasel mož v duhu spoznal, da je pred njim tisti, ki ga pričakuje izvoljeno ljudstvo in na katerega prihod jih že dalj časa pripravlja. Vedel je, da je to tisti, ki njegovega krsta ne potrebuje, a ga bo vseeno sprejel – ker Oče tako želi. Da se izpolni Božja volja, je Jezusa krstil in bil nato gotovo pretresen ob Očetovih besedah iz nebes.

Praznik Jezusovega krsta je tudi praznik našega krsta. Dogodek Jezusovega krsta nosi za nas dvojni pomen:

Prvič: Janez je krstil Jezusa, ker je bila to Očetova volja. Tudi naša krst je Božja volja. Mi navadno mislimo, da se krst zgodi samo na željo staršev ali včasih kakšne stare mame, kjer krst dostikrat ni kaj več od običaja, ki zaradi tradicije ne sme umanjkati. Krst je predvsem Božja volja za nas. Naš krst hoče Bog. Ta resnica odpira naš razum za drugačno dimenzijo razumevanja krsta. Nebeški oče želi naš krst, ker mu ni vseeno za nas, saj je njegov cilj, da bi vsi ljudje prišli do spoznanja resnice in se zveličali.

Drugič: Jezusov krst je bil zanj prelomni dogodek v življenju. Konča se tridesetletno skrito življenje v Nazaretu. S krstom pa nastopi čas poslanstva, oznanjevanja Božjega kraljestva. Čas, ko ne bo več varnega zavetja v nazareškem domu, ampak čas izpostavljenosti, čas, ko si bodo ljudje o njem ustvarjali takšne in drugačne sodbe, ko ga bodo eni sprejemali, drugi zavračali, ko ga bodo eni poslušali in si drugi zatiskali ušesa.

Prav tak prelomni dogodek je krst za vsakega kristjana. Je vstop v novo življenje, ki zaradi krsta ni lagodnejše, ampak težje, če krst zares razumemo kot voljo nebeškega očeta in ne zgolj svojih staršev, ki so pač imeli najboljši namen, ko so poskrbeli za naš krst. Očetova volja je, da krst, ki smo ga prejeli, živimo. Da smo pripravljeni začeti tako, kot je začel Jezus, ki je vabil k spreobrnjenju in poslušanju evangelija, da smo pripravljeni sestopiti iz varnega zavetja in udobja in stopiti na ulice tega sveta in pogumno povedati in pokazati, kdo smo, se izpostaviti in tvegati, da se bodo obračali stran, ko nas bodo srečali in nas zavrnili. A prav zato so se nad nami odprla nebesa in prav zato tudi ostajajo odprta. Da bili pogumni in bi zmogli.

Franc Likar, župnik