Še vedno smo v skrivnosti božičnih dogodkov. Ustavljamo se ob jaslicah, pojemo božične pesmi, se zbiramo okrog oltarja in praznujemo. Nocoj je še tretji sveti večer pred velikim praznikom sv. treh kraljev. V ta tretji sveti večer nas popelje ponovno branje Janezovega evangelija, ki Jezusovo rojstvo primerja z lučjo, ki prihaja na svet. Božična skrivnost nam odpira duhovne oči za pravo luč, ki osvetljuje naše poti, tako pogosto pogreznjene v temo, v izgubljenost, v občutek nesmisla. To je luč, ki nas prosi, naj se ji prepustimo.

Živimo sicer v svetu mnogih luči, a njihova svetloba je pogosto zavajajoča, slepi nas s svojo privlačnostjo. Luč, ki jo prinaša Kristus s svojim prihodom na svet, pa nam pomaga razločevati stvari. Njegova luč prodre v globino stvari in pokaže resnico ter razgali laž. Pomaga razumeti naše notranje vzgibe, naša dejanja in tudi dejanja drugih. Tako nam pomaga pri mnogih odločitvah: kdaj je potrebno spregovoriti in kdaj molčati, kdaj ostati in kdaj oditi. Pomaga nam izbirati, se odločati za dobro in se odvračati od zla. Kadarkoli se človek prepusti tej luči, ne zgreši poti in ne zgreši cilja. Odprla se ji je Marija in s tem dovolila Bogu, da vstopi v naš svet z utelešenjem svojega Sina. Ta odprtost luči je tako silna, da ni mogla zaustaviti Božjega načrta ljubezni. Človekova pripravljenost sprejeti luč, ki prihaja od Boga, je tako silna kot luč sama.

Starozavezni modrec Sirah v prvem berilu pravi: »Počivam v ljubljenem mestu, v Jeruzalemu je moja oblast. Bog se je utaboril med nami in med nami tudi ostaja. Apostol Pavel pa v drugem berilu tako lepo dopolnjuje Siraha z voščilom, naj Bog razsvetli oči našega srca, da bi vedeli, v kakšno upanje nas je poklical.

Božično oznanilo je vsako leto prav v tem, da bi s tega zavedali, da bi sprejeli, kar nam daje – Božje otroštvo in s tem dediščino nebes, to je večno življenje, svetost za vso večnost.

To je naša identiteta: postati sveti v ljubezni. Ker je postal eden izmed nas, je svetost dostopna vsem. Svetosti ne ustvarjajo naša dobra dela, izpolnjevanje zapovedi in predpisov, ampak prepoznavanje in sprejemanje njegove brezpogojne ljubezni, ki nas ljubi takšne kot smo. Zato se ne bojmo, da nas bo njegova luč razgalila, ponižala in ranila našo svobodo. Luč, ki jo prinaša Odrešenik je luč Božjega usmiljenja do nas. Ko to spoznamo, pridejo na vrsto naša dobra dela, naša ljubezen do bližnjega. Kajti ljubezen lahko izkazujemo bratom in sestram samo, če smo prežeti z ljubeznijo, ki nam jo prinaša učlovečeni Božji Sin.

Papež Frančišek danes v Rimu odpira še zadnja sveta vrata, v baziliki sv. Pavla. V teh dneh ob vstopanju v sveto leto nenehno poudarja, da smo kristjani romarji upanja. Nismo glasniki obupa in brezupa. To moč prinaša Kristus, njegov prihod na svet je naše upanje. Na romanju upanja nas spremlja njegova luč. Luč, ki sveti v temi in nam ne neha zagotavljati, da v tem upanju ne bomo razočarani. Upanje ne osramoti. Preizkušnje in stiske ga ne morejo streti.

Še enkrat si zaželimo, naj Luč, ki je prišla na svet, da bi živeli v njeni svetlobi, ostane naša spremljevalka, da bomo vedno in povsod prepoznavali resnico, hodili v svetosti in izkazovali dejavno ljubezen do bližnjega.

Franc Likar, župnik