Sveti Štefan je bil eden izmed diakonov prve Cerkve, se pravi tistih, ki so z dobrimi deli skrbeli za uboge. Hkrati je goreče oznanjal Kristusa, ki ga je obdaroval z močjo, da je delal čudeže. Vse to pa je bilo dovolj, da so se proti njemu razbesneli Kristusovi sovražniki. Kdor je pravičen, veren in se zavzema za uboge, s tem ni obvarovan pred nasprotovanji in preganjanjem. Povod za Štefanov umor pa je bila njegova resnicoljubnost. Ko je nasprotnikom odkrito povedal, da so krivi za Kristusovo smrt, so pograbili kamne. Dodatnega olja na ogenj pa je prilil s tem, ko je izjavil, da vidi Jezusa. Umrl je kot Kristusov učenec, kar se je pokazalo tudi v njegovem zadnjem dejanju, ki je bilo odpuščanje. Kakor je njegov učitelj Jezus na križu odpustil morilcem, je to storil tudi Štefan.

Jezus je svojim učencem napovedal, da jih čaka podobna usoda, če bodo zvesti resnici. Opozoril jih je, naj se varujejo ljudi, ki jih bodo izročali sodiščem, hkrati pa jih je opogumil. Z njimi bo. Preganjani to izkušajo. Predvsem doživljajo umor, za kar pričujejo očividci – v sodobnem času celo z videoposnetki. Danes krvniki ponosno snemajo svoje pokole, da bi z njimi sejali strah. Spomnimo se, kako je leta 2015 svet šokiral ciničen videoposnetek obglavljenja 21 koptskih kristjanov na libijski obali. Ti mučenci so bili revni, nepismeni kmečki možje iz Gornjega Egipta, ki so v Libiji služili prepotrebni denar za preživljanje svojih družin. Pripadniki islamske države so jih ugrabili in vrgli v ječo ter jih z mučenji silili k odpadu od krščanske vere, Ker tega niso hoteli storiti, so morali v smrt.

Ti mučenci, ki jih je Koptska cerkev takoj razglasila za svetnike, so bili preprosti ljudje brez vpliva na politično dogajanje. Toda njihova smrt je odprla vrata nedopovedljivemu preporodu krščanstva na tem ozemlju. Zdaj se v njihovem imenu gradijo številne nove cerkve, mučence upodabljajo na ikonah in jih s tem uvrščajo v svetniški zbor, enakovredni slavnim svetnikom izpred tisoč in več let. Vse zaradi njihove neomajne zvestobe Kristusu. Njihove družine nimajo v družbi nobenih privilegijev, nobenih pokojnin po svojih možeh in očetih, a imajo neizmerno bogastvo moči iz večnosti, v kateri so njihovi dragi priprošnjiki pred Bogom. V sprejemnici vsake njihove hiše v domačem Uru visi slika njihovega umorjenega sina, moča in očeta s krono na glavi in v belem diakonskem oblačilu. S tem ponosno izpovedujejo, da je iz njihove družine izšel kralj, kakor je nekoč pred tisočletji iz pastirske kolibe izšel slavni judovski kralj David. Njihove hiše niso hiše žalosti. Pravijo: »Zdaj imamo v nebesih svetega mučenca – veseliti se moramo, saj se nam ne more zgoditi nič hudega več.« Mlade vdove se ne poročajo, saj so ponosne, da so poročene z mučencem. Nihče iz njihovih družin ne zahteva maščevanja in ne kaznovanja morilcev. Z mučenci so zmagovalke tudi njihove družine.

Kakšno je bilo življenje teh mučencev pred mučeništvom?

Sovaščani govorijo, da se niso razlikovali od njih. Ti možje so v Libiji po delovnem dnevu zvečer skupaj prepevali, molili in brali Sveto pismo – kdor je znal brati, ga je bral drugim na glas. Prostor, v katerem so spali, so dejansko spremenili v cerkev. Tudi v ujetništvu so vsakič po prestanem trpinčenju skupaj molili.

Ti mučenci so naši sodobniki. Živeli so v našem času, polnem nestrpnosti in sovraštva. Ne vemo, kaj čaka kristjane v prihodnje, ne kaj čaka nas. Vemo pa, da je Jezusova beseda trdna in zanesljiva: »Kdor bo vztrajal do konca, bo zveličan.« Naj nam sveti Štefan in vsa nepregledna množica svetih mučencev izprosijo stanovitnost in moč.

Franc Likar, župnik