Lepota božičnega praznika nosi po eni strani v sebi globoko skrivnost, da se je Bog učlovečil in prišel med nas kot otrok, po drugi strani pa razodeva neskončno Božjo bližino do vsakega človeka, kar nas navdaja z začudenjem, veseljem in hvaležnostjo. Tako je že današnje prvo berilo veliki spev radosti in veselja. Začenja se nova doba. V Jeruzalem prihaja glasnik, ki razglaša mir in njegovo sporočilo se širi po gorah ter od mesta do mesta. Stražarji sprejmejo oznanilo in vriskajo od veselja. Gospod prihaja, da bi potolažil svoje ljudstvo. Celo jeruzalemske razvaline lahko zato prekipevajo od veselja, saj bodo vsi konci zemlje videli Božje odrešenje.

Tolažba, ki jo opeva prerok Izaija, se je v polnosti in dokončno uresničila z Jezusovim prihodom na svet in se na najodličnejši način udejanja pri sveti evharistiji, pri mašni daritvi. Ko tukaj odpremo svoje srce in dušo Bogu, v resnici doživimo božič. Prav zato radost in veselje odmevata v naših božičnih pesmih in v bogoslužnih molitvah. Bog je osebno vstopil v življenje in zgodovino človeštva, prestopil je prag našega človeškega bivanja. In medtem ko naše oči zrejo dete Jezusa v jaslicah, nas pogled vere vabi, da sprejmemo Božjega Sina, ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebese, kot molimo v mašni veri.

Bog je, kot učlovečena Beseda, postal eden izmed nas, nam danes sporoča apostol Janez.

Beseda, ki je bila v začetku obrnjena k Bogu, po kateri je bilo vse ustvarjeno, se zdaj obrača k človeku. Večna Beseda postane meso, kot človek se naseli sredi med nami. Postane tudi Luč, ki posveti v vsako življenje, razsvetljuje čas in prostor, v katerem živimo, ves svet. Vsak človek jo lahko sprejme. Ko prodre v naše srce, se v nas naseli večni Bog in v srcu se zgodi božič. Apostol Janez temu pritrjuje, ko pravi, da tistim ki so jo sprejeli, daje moč, da postanejo Božji otroci. Božjo luč, Kristusa so sprejeli: Marija, Jožef, pastirji, modri in veliko drugih. Nekateri pa Kristusa niso sprejeli. Človek svobodno Kristusa sprejema ali ne. Toda pobegniti, skriti se pred njim pa ne more nihče. Ta luč je premočna. Že Adam se ni mogel skriti, kot tudi ne njegov sin Kajn. Tudi če človek ostaja v temi, je za Boga viden.

Odklanjanje in zavračanje Boga ima svoje posledice. Prav na to nas želijo opozoriti prvi svetopisemski primeri bega pred Bogom. Odklanjanje Boga potegne za seboj odklanjanje človeka, njegovega dostojanstva in veličine ter resnične vrednosti, ki je v tem, da je vsak človek Božji otrok, kar je postal po zaslugi Besede, ki je postala človek

Veličina božiča ni v tem, da je božji Sin prišel med nas ubog in ne bogat, služabnik in ne kralj, obtoženec in ne sodnik, človek bolečin in ne uspehov; resnično nezaslišana veličina božiča je v tem, da je Bog prišel med nas kot pravi človek. Če si kdo domišlja, da bo našel Boga stran od ljudi, se moti. Če si kdo predstavlja, da ima Bog drugače obraz od našega, se vara. Obraz vsakega človeka je izraz in podoba Božjega obličja. Če kdo misli, da daje Bogu, ne da bi dal ljudem, se slepi, kajti samo to, kar se da človeku, je darovano ; kdor ne da človeku, odreka Bogu. Sprejemanje vsakega človeka, ker je Božja podoba, je naloga, ki jo narekuje božična skrivnost. Za vsakega človeka je prišel na svet.

Franc Likar, župnik