Tik pred vstopom v božično praznovanje nam evangelij ponudi v premišljevanje Marijino potovanje k sorodnici Elizabeti in njuno srečanje. Kako pogumno je moralo biti mlado dekle Marija, da se je noseča, s severa Galileje podala na 150 km dolgo in nevarno pot, na jug Judeje. Kaj jo je tako močno spodbudilo? Marija ni šla k Elizabeti le zato, da bi ji bila v pomoč v njenem pričakovanju otroka. Potovala je kot nova »skrinja zaveze«, da ji ponese novico vseh novic, da se je začelo uresničevati odrešenje človeškega rodu. Omenjam jo kot skrinjo zaveze. Tudi starozavezna skrinja zaveze je potovala. Potovala je z izvoljenim ljudstvom naproti obljubljeni deželi. Nekoč je prispela tudi v hišo, kjer je bilo gospodarju ime Obedenom, kakor beremo v 2Sam. V hiši je ostala tri mesece in sveti pisatelj pravi, da je prineslo v to hišo obilen blagoslov. Tudi Marija je ostala pri Elizabeti tri mesece. Koliko večji blagoslov je prinesla ta nova »Skrinja zaveze«, saj v njej niso bile kamnite table z vklesanimi Božjimi zapovedmi, ampak živi Bog sam.

Prvemu Marijinemu potovanju je sledilo še drugo, še veliko težje in nevarnejše, potovanje v Betlehem, ko se je Marija znašla v težkih okoliščinah. Pa potovanje v Egipt, pa ponovno potovanje v Jeruzalem pri Jezusovih 12. letih, pa še razna druga potovanja do tistega zadnjega vzpona pod križ na Kalvariji.

Tem Marijinim potovanjem lahko pridenemo tudi njeno potovanje skozi letošnji advent. Cilj tega njenega potovanja so naša srca, so naše družine, naše skupnosti in občestva. Prihaja z Jezusom, da nam ga podari, nas razveseli in osreči.

Kakšna je ta njena pot? Ali je manj težka in negotova od tiste k Elizabeti ali od vseh drugih njenih poti? Kaj vse Marija tvega, ko se odpravi na adventno pot do nas? Tvega da bomo hladni, da bo ostala pred zaprtimi vrati, da jo bomo zavrnili. In vseeno bomo hoteli praznovati Božič. Marija tvega, da bomo za praznike sprejeli ves blišč, ki se nam ponuja na tržnicah tega sveta, njenega Sina pa pustili zunaj?

Ali lahko praznujemo Jezusov rojstni dan zaprti v svoj svet udobja, brez pogovora z Bogom, brez prejema zakramenta Božjega odpuščanja, brez maše, brez obhajila, brez časa podarjenega bližnjim, brez dobrih del?

Z malo iskrenosti do sebe, z izkušnjami, ki jih imamo vsak zase, pa tudi kot skupnost, kot narod, priznajmo, da tako ne gre. Odrešenik lahko vstopi v naše življenje le takšen kot je in s tem, kar ima: v otroški nebogljenosti, popolnoma odvisen od naše dobrote, od naše ponižnosti, od naše skesanosti, od naše topline. Samo v takšnih pogojih bo lahko preživel. Ko je prišel prvič na svet, ne bi preživel brez kančka človeške topline, ki je bila morda odločilna prav s strani pastirjev. In oni so bili deležni blagoslova, ne Herod.

Zato je na mestu vprašanje tudi za nas danes in nasploh za naš čas: Kdo lahko preživi? V luči Jezusovega prihoda na svet še zdaleč ni rečeno, da preživijo bogati, ki jim ne bo v božičnih dneh manjkalo prav nič od posvetnega blišča, ali, da bodo preživeli uspešni, izobraženi in iznajdljivi; tisti, ki se znajo postaviti zase, ali tisti s politično in vojaško močjo. Preživelo bo tisto, kar v srcu nosi ljubezen, pa naj se zdi že tako majhno.

Majhnosti pa ne smemo zamenjati z nepomembnostjo. »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Ali smo v tem adventu sestopili s prestola svojega udobja in samozadostnosti?

Franc Likar, župnik