Tretja adventna nedelja nosi ime »nedelja veselja«. Razlog veselja je bližina Odrešenikovega prihoda. V današnji Božji besedi večkrat slišimo povabilo k veselju, najbolj razločno kliče apostol Pavel: »Veselite se v Gospodu, zmeraj!«. Spodbuja kristjane, naj se veselimo, ker bo Gospod gotovo prišel v slavi. Kristjani sprejemamo to apostolovo povabilo za svoje v gotovosti, da nam je Bog blizu, da je z nami vedno in povsod.

Božja beseda 3. adventne nedelje nam razkriva prave temelje veselja. V prvem berilu beremo Sofonijeve besede, ki predstavi Boga kot sodnika: »Bog je preklical svojo sodbo«. Kdo se tega ne bi veselil? Tudi danes nas Božje usmiljenje osvobaja vseh strahov, v katere zabredemo s svojimi grehi. Ko položimo pred Boga svoje kesanje, Bog prekliče kazen, ki bi jo zaslužili.

Drugo, kar položimo pred Boga so naše molitve in prošnje in zahvaljevanje. Apostol Pavel nas opogumlja, naj se veselimo, saj Bog sprejema, kar prihaja iz čistega in iskrenega srca.

Tretji razlog za veselje nam prikaže Janez Krstnik. Gospoda prepozna kot ljubečega gospodarja in se veseli njegove bližine. »Gospod je blizu!« On sam se sicer pred njim čuti nevreden, vendar v njem ni nobenega strahu, saj ga ima gospodar rad. Zato gospodarju ljubeče služi in mu, kakor skrben kmet, prinaša sadove svojega dela. Krona vsega njegovega veselja pa je, ker Gospod prihaja kot Maziljenec, Odrešenik, ki krščuje s Svetim Duhom in tako ranjenega človeka ponovno združi z Bogom.

Oznanilo veselja je namenjeno vsem ljudem. Na to nas opozori nepregledna množica ljudi, ki se zgrinja k reki Jordan, da bi prejeli krst novega preroka, ki je prišel k njim iz puščave, Janeza. K njemu so prihajali od blizu in daleč: pismouki, farizeji, saduceji, rimski vojaki, pobiralci davkov in razni drugi stanovi. Te množice se obračajo na Janeza in sprašujejo: »Kaj naj storimo?« Njegov odgovor je zelo preprost: »Kdor ima dve suknji, naj da eno tistemu, ki nima nobene; kdor ima živež, prav tako. Janez Krstnik ni zahteval od Heroda, na ustanovi dobrodelno organizacijo za pomoč ubogim, pač pa terja dobroto in pravičnost od vsakega človeka posebej. Janez je namreč vse ljudi klical k spreobrnjenju in eden od sadov spreobrnjenja je tudi sočutje do ljudi. Če se nekdo zares spreobrne, ne more iti mimo lačnega, nagega, ubogega, ne da bi mu pomagal.

Z enakim vprašanjem pridejo pred Janeza tudi pobiralci davkov: »Kaj naj storimo?« Tudi tokrat je Prerok jasen z zelo preprostim odgovorom: naj pobirajo samo toliko davka, kot je predpisano, naj bodo pri svojem delu pošteni, naj ne kradejo. Ne moreš reči, da si se spreobrnil in potem kradeš.

Tretja skupina, ki pride k Janezu so vojaki. In spet vprašanje: »Kaj naj storimo?« Njihovo vedenje naj bo človečno, naj bodo zadovoljni s plačilom, ki ga dobivajo. Človek naj ne bo nenasiten in pri tem še nasilen. Bodi hvaležen, da imaš, kar potrebuješ za življenje.

Skupno sporočilo je, naj vsaka kategorija ljudi, vsak človek v svojem stanu, uresničuje ljubezen do bližnjega. Evangelij veselja se lahko ukorenini in prinaša svoje sadove povsod tam, kjer se živi zapoved ljubezni.

Franc Likar, župnik