Čeprav letos v bogoslužju ne obhajamo 2. adventne nedelje, ker sovpada s praznikom Brezmadežnega spočetja Device Marije in dajemo temu prazniku prednost, je sporočilo tega praznovanja zelo adventno. Na začetku odrešenja je Marija, od Boga izbrana tako, da je bila njena duša čista in sveta od prvega trenutka. Marija je podoba človeka, kakršen je prišel iz Božjih rok v trenutku, ko je bil ustvarjen. Takšen kot Marija je bil človek, ko še ni bil okužen s strupom greha. Vsebina tega strupa je bila nevoščljivost in zavist, lastna satanu, skritem v kači. Kača je bila nevoščljiva človeku, oblečenem v Božjo slavo, ker je sama to slavo izgubila. Ne prenese, da bi bil človek deležen te slave, ki je sama nima.

Človek je po prvem padcu v greh ranjen bolnik. Bolnik potrebuje zdravilo. Nobeno, še tako dobro zdravilo pa ne deluje, če ne pride v bolno telo. Zdravilo se mora spojiti z bolnim telesom; telo ga mora sprejeti in posrkati vase, ne sme ga zavrniti. Tako tudi Bog ni mogel odrešiti ranjene, bolne človeške narave, drugače, kot da vstopi v to človeško naravo, se z njo zlije in ga človeška narava ne zavrne. Postati je moral eno z njim. Zato se je Bog na učlovečenje zelo dobro pripravil. Ni hotel tvegati, da bi človeška narava zavrnila zdravilo. Izbral je eno človeško bitje, Marijo, jo obvaroval madeža greha, saj je samo takšno telo lahko sprejelo zdravilo odrešenja, namenjeno in podarjeno človeštvu. Bog izgubljenega človeka ni model dobiti nazaj drugače kot tako, da je sam vstopil v človeka, se spojil z njegovo krvjo, z njegovo človeškostjo. Človeška narava ga ni zavrnila, ker je bila vnaprej pripravljena – v Mariji, spočeti brez madeža izvirnega greha.

Drugo sporočilo današnjega praznika, ki nas mora prav tako navdajati z veseljem, je zapisal apostol Pavel v pismu Efežanom, kar smo brali v drugem berilu: »Bog nas je izvolil, predvidel, izbral pred stvarjenjem sveta. Ko niti svet še ni bil ustvarjen, je že mislil na nas, na vsakega od nas. Naj se to sliši še tako noro, nemogoče ali nelogično za naš razum, je to temelj naše vere. Ne samo Marijo, nas vse, je Bog poznal vnaprej. Namenil nam je, da se bomo rodili. To, da nas je izvolil pred stvarjenjem sveta, pomeni, da nas ni izbral zaradi naših zaslug, ampak zaradi nas samih. Zakaj je to pomembno vedeti? Zato, ker tudi sedaj, ko smo na svetu, za Boga niso pomembne naše kvalitete, Bog nas ljubi zaradi nas samih. Ljubi nas, kadar smo sveti, ljubi nas tudi kadar smo grešni. Njegovi smo. Kakor oče in mati ne moreta drugače, kot ljubiti svojega otroka ne glede na to, kakšen je. Bog nas ljubi zato, ker nas je želel imeti, ker nas je imel v načrtu pred stvarjenjem sveta. Brez nas bi njegovemu stvarstvu nekaj manjkalo. Nismo samo nek nepomemben drobec v masi človeštva, ki je, ali pa ga ni.

Zato pa ta naša izvoljenost pred stvarjenjem sveta pomeni tudi, da je z nami že takrat imel načrt. Nismo se kar pojavili na sceni in sedaj, ko smo tu, da Bog ne bi vedel, kaj naj z nami počne. Ko nas je imel v načrtu, je imel v načrtu tudi naše poslanstvo. Prvi del mu je odlično uspel: poklical nas je v življenje. Ali mu bo uspel tudi drugi del, načrt poslanstva, ki nam ga je zaupal pa je odvisno povsem od nas. Vsekakor pa nas ni prepustil usodi, ampak hodi z nami in nam pomaga odkrivati ta svoj načrt.

Franc Likar, župnik