Kako je lepo, kadar nekoga pričakujemo; prijatelja, sorodnika. Kakšni občutki in vzgibi nas prevevajo. Prihaja nekdo, ki nam je drag in nam veliko pomeni. Vnaprej se veselimo srečanja z njim in si skušamo predstavljati prve trenutke srečanja.

Pred nami je adventni čas, ki nas želi pritegniti v podobno držo pričakovanja, veselega hrepenenja po srečanju z prihajajočim Odrešenikom. Prihaja, da bi v nas prebudil novo veselje ob njegovi bližini, na katero smo morda nekoliko pozabili. Prihaja s sporočilom, da nas ljubi, da je ves čas misli na nas, ko morda mi nismo mislili nanj.

Prerok Jeremija v prvem berilu podaja še eno sporočilo njegovega prihoda: prinaša PRAVIČNOST. Vsi si želimo, da bi vladala pravičnost, tako v svetu, kot tudi v preprostem življenju našega vsakdana: v družini, med sosedi, sodelavci ali v šoli. Odrešenik prihaja; kljub temu, da je svet poln nepravičnosti, se mu ni izognil. Še več, v resnici prihaja prav zaradi nepravičnosti. S tem nas nagovarja in spodbuja, da se je vredno truditi za pravičnost, da je naše prizadevanje za to prava pot.

V drugem berilu apostol Pavel napiše Tesaloničanom prelepo voščilo: naj jih Gospod obogati in napolni z ljubeznijo drug do drugega in do vseh. Ljubezen je tista življenjska sila, ki nas povezuje s sočlovekom in s Kristusom. In kaj je lahko lepšega, kot živeti v povezanosti z Gospodom in drug in z drugim. Življenju daje lepoto povezanost z brati in sestrami in z Gospodom. Zato naročilo iz današnjega evangelija ni nič drugega, kakor vabilo k graditvi odnosa z Gospodom v molitvi. Tako bomo lažje vstopili tudi v odnos s svojimi bližnjimi, z drugimi ljudmi. Skregani ljudje, ljudje, ki se nimajo radi, ne morejo skupaj moliti, ne gre. Advent je vabilo k molitvi. Zravnajmo poti do soljudi, kakor bi rekel Janez Krstnik in omogočimo Gospodu, da po naši molitvi vstopi v naše življenje. Ko se bomo približali drug drugemu, se bomo tudi vsi skupaj približali Gospodu.

Danes je tudi nedelja Karitas. Pomenljivo nas nagovarja na začetku adventa. Naša ljubezen naj bo konkretna, naj bo dejavna, naj ne bo samo v besedah, željah, predvsem pa ne v vzdihovanju, češ, saj nič ne moremo. Program Karitas mora biti program nas vseh, je program življenja po evangeliju. Naj bo to tudi povabilo, da se delovanju Karitas, skupini Karitas v naši župniji pridružite tisti, ki to zmorete, predvsem mlajši. Delo župnijske Karitas ne more sloneti na nekaj ljudeh. Močna in dejavna skupina Župnijske Karitas pove, koliko smo živi kot župnija.

Župnija je skupnost, družina, kjer se učimo skupnega čutenja in se ga trudimo živeti. Kristjani nismo anonimni posamezniki, ki vsak zase pridemo pred Gospoda in vsak zase od njega odidemo, ne da bi se zmenili eden za drugega. Noben človek ni otok, sam zase; človek je del celine. Na to nas želi spomniti nedelja Karitas. Ljudje potrebujemo drug drugega, da gremo lažje skozi življenje, da si med seboj delimo veselje in žalost.

Na adventnem vencu gori prva sveča. Naj UPANJE, ki ga simbolizira, ne umre. Če ugasne ta prva sveča, se tudi naslednje ne bodo prižgale. Naj njen plamen poživi v nas upanje, da zmoremo; da se zmoremo spremeniti in postati boljši, da zmoremo zravnati poti do ljudi in do Boga. Amen.

Franc Likar, župnik