Približujemo se koncu bogoslužnega leta, pred nami je še nedelja Kristusa Kralja vesoljstva. Papež Frančišek je dal današnji nedelji še en poudarek – želi, da mislimo na uboge in zanje molimo. Dan ubogih je tudi klic, da bi izstopili iz cone udobja in opazili različne razsežnosti uboštva, revščine, neenakosti, ki povzročajo mnogo trpljenja in so za mnoge vzrok za pohujšanje. Pomoč ubogim in skrb za nemočne in najbolj ranljive je globoko vpisana v krščansko ljubezen, h kateri nas Kristus kliče v Cerkvi in nam jo hkrati podarja. Vse to nas tudi usmerja, da bi premišljevali o krhkosti in minljivosti človeškega življenja na zemlji.

V današnjem evangeliju nam Jezus govori o še globlji stiski, kot jo morda poznamo iz vsakdanjega življenja. Govori o stiski, ki bo zajela ves svet pred koncem sveta. To ne bo zemeljska revščina, lakota in uboštvo. To bo stiska konca. V kolikor živimo naše zemeljsko življenje v duhu vere, ki nam daje poroštvo večnosti, pa sploh ne čakamo na konec, pač pa živimo v upanju na Kristusov prihod v slavi. Čeprav Kristus napove veliko stisko, nato doda: »Takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo« (Mr 13,26). Ta prihod Kristusa v slavi je izpolnitev krščanskega upanja in navdaja naša srca z veseljem. Koliko stisk smo že prestali. Ali smo v njih zaznali Kristusovo bližino, da nam prihaja naproti in nam daje moč in upanje? Njegova beseda nas vabi, naj v preizkušnji in trpljenju dvignemo svoj pogled, saj on sam prihaja med nas, da nam podari svojo moč, Najprej pa nas mora dvigniti iz sužnosti greha. To mu moramo dovoliti, se mu odpreti. Z odpuščanjem nam vrača mir in veselje v dušo.

Svet, v katerem živimo, nas hoče okužiti s strahom in obupom. Govori nam o tem, kako gre vse na slabše in kako temu svetu ni več pomoči. Vsiljuje se misel, da se približujemo koncu. Prepričuje nas, da je boljša odločitev za smrt kot za življenje. Ljudje se zaradi tega oddaljujemo eden od drugega, v našem življenju je vse manj prostora za ljubezen, sočutje in za dejavno pomoč. Ljudje se brez vsakega pravega veselja zapiramo v svoj svet udobja.

Nasproti tej miselnosti nas današnja Božja beseda vabi, naj ohranimo upanje in naj z radostjo zremo v prihodnost, saj je prihodnost Božja. Smokvino drevo, ki poganja liste, bo dajalo sadove veselja. Smokvini sadovi so sladki. Vsako srečanje s Kristusom je čas rodovitnosti, veselja ob sadovih odrešenja, ki nam jih daje. Kako je lahko človek žalosten, obupan in brez cilja, ko pa je deležen sadov, ki nam jih daje. Njegovi sadovi nam dajejo življenje, če jih ne zavračamo, če sami nismo kisli in neužitni. Kristusovi sadovi so zakramenti, je evharistija.

Drug sad, ki daje veselje in odpirajo življenje, so njegove besede: »Nebo iz zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle« (Mr 13.31). Božja beseda daje trdnost. Nebo in zemlja sta prispodoba te Božje trdnosti, neomajnosti, nespremenljivosti. Božja beseda ni danes takšna jutri drugačna, kakor izkušamo ob človeški besedi. Na Božjo besedo se lahko vedno zanesemo. Nikoli ne razočara, nikoli ni prazna, ker je v njej življenje. Vedno znova nam dokazuje, da je Bog z nami in se nam ni treba ničesar bati.

Ne nehajmo se mu zahvaljevati za tolikšno pozornost do nas.

Franc Likar, župnik