Pred enim tednom smo obhajali zahvalno nedeljo. Hvaležnost in zahvaljevanje je naša stalna dolžnost, saj živimo zato, ker smo obdarovani. Te resnice se je prav gotovo zavedala tudi žena o kateri smo brali v današnjem evangeliju, uboga vdova. Zavedala se je, da vse dolguje Bogu, čeprav je bilo tega, kar je imela, zelo malo. Hvaležnost gre z roko v roki z dobroto, ki se odraža v darovanju in dajanju.

Vdova je dala dva novčiča. To je bilo malo, toda ker je bil njen namen plemenit, je darovala več kot vsi bogataši, ki so dajali od svojega preobilja. Pomemben je torej namen, s katerim človek daruje. Apostol svari kristjane, da jim bo bogastvo na dan sodbe v veliko breme, če ga na tem svetu ne bodo prav uporabljali. Pravi namen uporabe imetja je darovanje tistemu, ki ima manj. To pa narekuje ljubezen do bližnjega, ki je največja zapoved. Človek ki ljubi, ne daruje tako, da bi pričakoval plačilo ali pohvalo.

Poznamo tri vrste darovalcev.

Prvi so OČITAJOČI darovalci, ki dajejo, vendar z nejevoljo in oponašanjem. Tak darovalec stalno meče očitke in išče izgovore, da ne bi dal; trdi, da sovraži prosjačenje.

Druga vrsta so DOLŽNOSTNI darovalci. Ta daje zgolj iz občutka dolžnosti in prav tako kot prvi godrnja: že spet moram dati, že spet me nekdo nekaj prosi.

Tretji pa so HVALEŽNOSTNI darovalci. Hvaležnosti darovalec daje, ker sam vidi potrebo, ne da bi ga kdo posebej prosil; daruje z veseljem in iz srca in je vesel, da je mogel pomagati. Ta darovalec je tudi srečen človek, kar prva dva nista. Le tak dar Bog vidi.

Pa ne gre samo za hrano, denar in druge materialne dobrine. Vzemimo na primer nedeljsko mašo. Tudi tukaj poznamo tri vrste darovalcev, glede na to, kako kdo Bogu daruje svoj čas, svoje češčenje. Očitajoči darovalec bo rekel: »Zakaj mi je treba hoditi vsako nedeljo k maši?« Dolžnostni darovalec se bo sprijaznil s tem, ko bo rekel: nedelja je in moram k maši; tako sem se naučil kot otrok. Hvaležnostni darovalec pa bo rekel: »Srečen sem, da je danes nedelja in da lahko grem k maši. Hvaležen sem, da sem zdrav in lahko grem.«

Zgled darovalca, ki je vesel in hvaležen, nam pove, da je največja sreča za človeka to, da lahko daruje. Od svojega daru ima največjo korist on sam – je srečen, vesel in hvaležen. S kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo.

V središču evangelija torej niso tisti, ki jim dajemo, tisti, ki so ubogi in so v potrebi. V središču sporočila je ta, ki daruje, je njegovo srce. Bolj kot je srce odprto, več svojih darov lahko Bog dene vanj.

In za te darove mu moramo biti hvaležni, vsak dan znova. Bog se v svoji darežljivosti ne da prekositi. Želi imeti edino prostor, kamor svoje darove lahko položi: v srce, ki bo darovalo naprej. Človek naj ve, da mu Bog daje vse in to v obilnejši meri kot ga je človek sposoben prositi. Neki pesnik takole razmišlja: Ko Boga prosimo za rožo, nam da cvetoče poljane; ko ga prosimo za vodo, nam da oceane; ko ga prosimo za svobodo, nam odpira vesolje; ko ga prosimo za hrano, nam daje svoje meso in kri.

Pa še to: kadarkoli smo kaj darovali, smo lahko tudi spoznali, da zaradi tega danes nimamo nič manj. Hvala Bogu, da nam ni treba dati zadnjega, kar imamo, kot je darovala uboga vdova. Bogatejši smo, če smo dobri. Za vse recimo danes Bogu hvala.

Franc Likar, župnik