Zahvalna nedelja nas spominja na hvaležnost Bogu, ker smo od njega obdarovani – in to ne enkrat v življenju, ko smo do njega prejeli življenje, ampak vsak trenutek znova. V današnji porabniški družbi vse preračunavamo in trgujemo, kar je na neki način normalno in prav, saj z delom, ki ga opravljamo, služimo sredstva za preživljanje. Težava pa nastane, ker trgovsko logiko vnašamo tudi na druga področja našega sobivanja, na naše medsebojne odnose. Zelo hitro se nam zgodi, da tudi vrednote, ki se ne merijo z denarjem, zreduciramo na daj- dam.

Kaj je tisto, kar presega to kruto logiko razmišljanja in ravnanja? To je hvaležnost. S hvaležnostjo dajemo drugačno vrednost dobrinam, darovom in še najbolj sočloveku. V življenju je ogromno stvari, ki jih lahko prejmemo le »brezplačno«, zastonj. So prevelike, da bi jih mogli meriti v denarju. To so darovi. Najprej je dar življenje. Hudo je s človekom, ki za ta dar ni hvaležen, ki nikdar ne pokaže hvaležnosti za ta dar ne svojim staršem in ne Bogu.

Ko se zavedamo te ali one obdarovanosti, je nujen odgovor HVALEŽNOST. Z njo presegamo trgovsko logiko. So ljudje, ki mislijo, da morajo vsako stvar plačati in tako ali drugače povrniti. Toda bistvo daru je prva v tem, da ga ne plačujemo. Drugega obdarim zato, ker mi veliko pomeni, ker ga cenim in spoštujem. Tako ravna Bog. Bog me ljubi, ceni in spoštuje. Tako bo vso večnost, zato svoje dobrotne roke od mene nikdar ne umakne.

Po hvaležnosti izpričujemo svojo človečnost. Danes obhajamo zahvalno nedeljo. Tudi na ta način izpričujemo svojo človečnost v odnosu do Boga, ko mu priznamo, da smo v vsem odvisni od njegovih darov. Božja milost je, da živimo, da nekomu pripadamo, da lahko služimo vsakdanji kruh. Danes izrekamo Bogu zahvalo za sadove zemlje in delo naših rok. Prejeli smo veliko. Ne bomo se spraševali, ali smo vredni tolikih Božjih darov, saj se tudi Bog tega ne sprašuje; daje nam, ker nas ljubi in ne ker smo vredni. Jezus nam v današnji Božji besedi predstavi največjo zapoved: ljubezen do Boga in do bližnjega. Bog nas ne ljubi zato, ker smo njegove ljubezni vredni. In predvsem takšna naj bo naša ljubezen do bratov in sester.

Varujmo se, da bi ljubili samo tiste, ki so naše ljubezni vredni, saj bomo kmalu ostali pri tem, da bomo ljubili le še sami sebe. Ljubimo zato, ker drugi našo ljubezen potrebujejo. Drugi ljudje so Božji dar, s katerim nas Bog obdaruje, da lahko ljubimo, da je ljubezni vedno več. Ljubimo tiste, ki nam nikoli nič dobrega ne storijo, ki jim naše življenje ni mar, ki jim je vseeno, ali moremo preživeti ali ne, ki od nas samo nekaj pričakujejo, ki jim je za nas vseeno. Ko bomo vse ljubili, takrat bo naša ljubezen popolna. Morda je pot do tja še dolga, naporna je gotovo. Obhajali smo praznik vseh svetih. Svetniki so bili sveti tudi zato, ali pa prav zato, ker so bili sposobni biti hvaležni tudi za ne-ljubezen.

Franc Likar, župnik