Bog rešuje. Vidi stisko in človeka dvigne iz nje. To je najbolj resnična oznaka za Boga, pa tudi najbolj blagodejna za človeško srce. Božja strogost in neomajna pravičnost sta le delček resnice o Bogu. Tudi ob pozornem branju Svetega pisma spoznavamo ljubečo podobo Boga. V današnjem prvem berilu je prerok Jeremija izvoljenemu ljudstvu oznanil veselo vest, da je konec njihovega izgnanstva, v katero jih ni pahnil Bog, ampak so se pahnili sami s svojo nezvestobo. Sedaj so svoj dolg poravnali in smeli se bodo vrniti v obljubljeno deželo.

Na rob te obljubljene dežele nas postavi evangelij. Ob vhodu v deželo je mesto Jeriha. Velja za simbol nepremagljivosti, pa tudi človeške slepote. Zakaj? Mesto je bilo zaradi svoje lege zelo na udaru in večkrat je bilo porušeno. Tudi Izraelci so ga porušili ob tem pa niso spoznali, da je to v resnici storil Bog njim v prid. Ostali so slepi za ta pogled. Mesto so vsakič hitro pozidali. Bolj kot Jeriha je nepremagljiva človeška slepota. Tudi takrat, ko človek prepozna Božji poseg v svoje življenje, zlahka znova »pozida« slepoto za Boga, za njegova velika dela, ki jih je deležen; pozabi na besede iz današnjega speva med berili: »Velike reči je Gospod storil za nas!«

Učenci in drugi navzoči so pravo nasprotje te drže. Srečamo slepega Bartimaja. Bil je slep, ni pa bil gluh in nem. Slišal je, da prihaja Jezus in imel je glas, da je lahko klical. Človeku nikoli ni vzeto vse. Bartimaja hočejo utišati. To je večna človeška resničnost. Tistega, ki veruje, ki zaupa, ki zahrepeni po Bogu, hočejo utišati. Utišati ga hoče svet, ki mu dopoveduje, da je vera nesmisel. 'Kaj ti še vedno hodiš v cerkev?' Takšna vprašanja posluša kristjan, ki vero jemlje zares.

Na to slepoto nas spomni slepi berač Bartimaj. Res je skrenil s poti, ki je vodila v Jeruzalem, v Božjo navzočnost. Slepota ga je pahnila na družbeni rob. Lahko bi ostal človek brez upanja. Obsedel je ob poti v Jeriho in se zavil v plašč. Tak je vsem v napoto, tudi Jezusovim učencem. Na zunaj negiben in nemočen, a v njegovi notranjosti se je zgodil usoden premik. Zahrepenel je po Bogu – izrekel je ime Jezus pomeni »Bog rešuje«. Jezus, usmili se me! Za Boga je to dovolj. Dovolj je, da se človek zave svoje beraške revščine in slepote ter da izpove vero. To je edini pogoj za Božje usmiljenje. Zavest lastne revščine in vera. »Pojdi, tvoja vera te je ozdravila!« To je moč tvojega zaupanja. Bartimaj ni samo spregledal, ampak je tudi notranje postal nov človek; s srcem je videl Božjo ljubezen in spoznal, kaj zmore Bog narediti v človeku. V znamenje resničnega spreobrnjenja je odvrgel plašč; vse, kar ga je bremenilo in tiščalo, tisto, na kar je bil navezan je mislil, da brez tega ne bo preživel. Vse je naenkrat postalo odveč. Vse, na kar je bil navezan. Bil je sposoben narediti tisto, kar ni zmogel bogati mladenič iz evangelija dve nedelji nazaj. In v njem ni bilo nobenega prerivanja za prvo mesto kot sta se prerivala Zebedejeva sinova. Mladenič je je žalosten odšel, pravi evangelist Marko, brata Jakob in Janez sta odšla z dolgim nosom; ozdravljeni Bartimaj pa poskakuje od sreče. Bogati mladenič se je vrnil k svojemu staremu življenju, Bartimaj pa je prejel Božji pogled in je videl in vedel, kam mora. In predvsem za kom. Stopi v novo življenje hoje za Kristusom. Spoznal je, kaj je zanj edino prvo mesto, mesto, ki šteje - biti z njim. V to vabi tudi nas in želi, da bi to dosegli.

Franc Likar, župnik