»Ni dobro za človeka, da je sam.« Tako je razmišljal Bog preden je Adamu ustvaril družico Evo. Za človeka ni dobro, da je sam. Človek ne more živeti sam. Ljudje smo socialna bitja, ustvarjeni, da živimo drug z drugim. Človek sam zase je nepopoln. Adam je med množico ustvarjenih bitij iskal dopolnitev zase. Bog je to videl in je ustvaril ženo. Skupaj sta Božja podoba; podoba Boga, ki je Ljubezen.

Ljubezen vedno potrebuje drugega, nekoga, da se mu razodene. In ko se razodene, tudi spoznava, zbližuje in združuje. Prvi dokaz za to je Adam, ki je zagledal Evo in rekel: »To je zdaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa.« Mož in žena si gledata iz obraza v obraz: oseba z osebo, z enako naravo, z dostojanstvom, drug drugemu sta dar in dopolnitev in sta nerazdružna.

Smo na začetku meseca rožnega venca. Molitev nas posvečuje in zbližuje z Bogom. Poživimo družinsko molitev, saj gre za našo srečo.

Obhajamo rožnovensko nedeljo, ko pri nas vsako leto župnijska Karitas povabi na srečanje starejše, bolne in onemogle. Življenjska pot vsakega vernega človeka se prepozna v skrivnostih rožnega venca.

Vsak preživlja svoj veseli del rožnega venca. svoje otroštvo in srečo ima, če ga preživlja v družini ob ljubečih starših. To odtehta neštete stiske, ki družino zadenejo in so nam nakazane v življenju svete družine.

Drugi del človekovega življenja se prepozna v svetlem delu rožnega venca. To je čas dela, ustvarjalnosti, ko je človek v polni moči in opravlja neko poslanstvo, poklic.

Drugemu delu pa neizbežno sledi žalostni del. V življenje se vpletajo časi onemoglosti, bolezni, trpljenja, občutkov osamljenosti in zapuščenosti, še posebej, ko se življenje nagiba proti večeru. Takrat se človek prepozna v Jezusovem trpljenju, križu, zapuščenosti, samoti. In ko žalostni del rožnega venca molimo, ne smemo preslišati besed, s katerimi se začne vsaka od petih skrivnosti: 'ki je za nas'. Ne za kakšne ljudi kdo ve kje, za neznance na drugem koncu sveta, ampak zame in zate. Tu je vsa Božje ljubezen usmerjena name in nate. Veliko znamenje, velik dar te Božje bližine je zakrament bolniškega maziljenja; zdravilo za dušo in telo. Stiske, ki jih človek preživlja v bolezni, starosti, osamljenosti, morejo človeku postati blagoslov.

Predvsem pa sporočajo, da tretji del rožnega venca ni zadnji. Zadnji je častitljivi, vstajenjski, zmagoslavni. Zato ne smem nikoli dopustiti, da bi se moje srce tako napolnilo z žalostjo, da bi pozabil na radost vstajenja. Trpljenje ne prinaša veselja, prinaša ga Kristusovo vstajenje, ki za Cerkev praznuje vsak teden, vsako nedeljo. Kristusovo trpljenje se vedno zaključuje z radostjo vstajenja.

Edina nesreča za človeka je v tem, da skuša katerega od štirih delov rožnega venca prečrtati in zanikati. Samo vsi štirje dajejo življenju smisel in polnost. Vse štiri je potrebno moliti in preživeti za polno srečo, ki nam je obljubljena in zagotovljena.

Naj bo današnje srečanje priložnost zahvale za vse trenutke, ki jih doživljamo drug ob drugem: starejši ob mlajših in mlajši ob starejših; za trenutke pozornosti vseh tistih, po katerih nam Bog razodeva svojo dobroto.

Franc Likar, župnik