V človeški družbi izstopajo ljudje, ki imajo posebne sposobnosti, takih, ki jih večina nima. Pritegnejo pozornost, iz različnih razlogov se ljudje želijo srečati z njimi. Tu so vedeževalci, zdravilci in podobni ljudje, ki dostikrat le izkoriščajo stiske ljudi in njihovo naivnost. So pa tudi mnogi svetniki, ki so imeli posebne sposobnosti. Znan je na primer sveti pater Pij, čigar god smo obhajali v preteklem tednu. Ne samo, da je na telesu nosil Jezusove rane, imel je tudi dar videti v človekovo notranjost. Svetniki so se zavedali, da so te sposobnosti prejeli od Boga in to ne zase, za svojo popularnost, ampak za služenje ljudem, v pomoč na njihovi poti vere.

O takih posebnih sposobnostih nam spregovori tudi današnja Božja beseda. V stari zavezi sta se ob Mojzesu pojavila moža Eldad in Medad. Po sodbi Mojzesovih spremljevalcev ne bi smela prerokovati, a Mojzes je spoznal Božje delovanje v njima. Ob tem je izrekel pomenljive besede, ki jih je kot prerokbo spoznala nova zaveza: »O, ko bi le vse ljudstvo prerokovalo!« Ta Mojzesova želja je uresničena v Kristusovem odrešenjskem dogodku. Zakrament krsta nas obdari s preroško službo in nas vanjo dokončno uvede v binkoštnem dogodku, ki se zgodi z birmo.

Kot kristjani imamo moč in pravico delati mogočna dela. Jezus Kristus nam v Cerkvi daje moč, da kot skupnost in kot posamezniki delamo mogočna dela; vse tisto, kar omogoča drugim da rastejo in napredujejo v dobrem.

Rado pa se zgodi, da ljudje to razumemo narobe, namreč, da imajo pravico delati dobra dela samo nekateri. Sliši se čudno, vendar je resnično. Včasih kdo misli, da je pomembno in veliko samo tisto, kar dela sam; ali pa, da samo on zna, drugi pa se v njegovo delo kaj nimajo vtikati.

Pred Bogom ima resnično vrednost prav vse, kar je storjeno iz ljubezni. Tudi takšna malenkost, kot je kozarec vode. Naš seznam dobrih del večinoma sestavljajo majhne pozornosti, storjene brez preračunljivosti in samovšečnosti. Človek, ki bližnjemu stori drobno dejanje dobrote, v njem prepozna brata, sestro in Kristusa samega.

V nadaljevanju Jezus svari pred pohujšanjem. Kaj je pohujšanje? Je nasprotje služenja. Pohujšati nekoga, pomeni postavljati mu ovire, nastaviti mu past, da se spotakne, ko bi rad bil pošten in delal dobro. S tem ovira človeka, da bi sledil Jezusu in s tem celo to, da bi dosegel večno srečo, nebesa. Jezus zato tako strogo svari pred pohujšanjem. Boljša izbira bi bil mlinski kamen za vrat in morje.

Jezus podrobneje nadaljuje s primeri pohujšanja, ki človeka ovirajo na poti do večne sreče.

Roka, ki je odprta samo za prejemanje, ne pa tudi za dajanje, je prva taka ovira.

Ovira so lahko noge. Z nogami hodimo, a ni vseeno po kakšnih poteh. Včasih je nujno spremeniti smer, da ne zgrešimo cilja, večne sreče.

Oko je okno srca. Kam je uprt naš pogled? Če naši pogledi niso Božji, če ne gledamo z Božjimi očmi, skozi njegov pogled, bomo prav tako zgrešili cilj.

Jezus zaključi s podobo črva in neugasljivega ognja. To sta podobi razkrajanja, uničenja. Podobi tistega, ki se ne odloči za Boga, ampak za uničenje, za lasten propad. Jezus s tem ne grozi, ampak samo pove, kaj sledi, če se človek ne odloči za služenje in ljubezen. S tem, ko pove resnico, nas na pot resnice vabi. Ta pot je evangelij, pot, ki nima stranskih poti in ki zanesljivo vodi k cilju, če se je držimo.

Franc Likar, župnik