Vsak dan smo priča napetostim med ljudmi. Zamere, nasilje, vojne, nesposobnost razumeti drugega so del našega vsakdanjika. Apostol Jakob v berilu omenja boje, prepire, zavist, poželenje. Vse to je vir nasprotovanja med ljudmi. Tako je bilo takrat in tako je vedno.

Ali je to zakon, zapisan v človekovo naravo? Ali veljajo med ljudmi isti zakoni, kot veljajo v naravi, pri živalih? Zakon močnejšega, vsiljivejšega, brezobzirnejšega? Ne, tudi v naravi ni vse tako. Tudi živali znajo presenetljivo skrbeti za šibkejše, za tiste, ki zabredejo v nevarnost. Od njih bi se v resnici lahko marsičesa naučili.

V človekovo notranjost, v našo vest je zapisan nek drug zakon: hrepenenje po razumevanju, sprejemanju, spoštovanju, ljubezni in darovanju. To hrepenenje je uresničljivo, vendar samo za ceno žrtvovanja. Človekovo duhovno napredovanje, naš preboj v globlje življenje, ki je tudi neprimerno bolj osrečujoče, je povezan s križem, z odpovedjo, z umiranjem.

Evangelij poroča, kako so Jezusovo napoved o križu apostoli kar preslišali. Besed o križu ne slišimo radi. In vendar je prav v križu rešitev za svet in za vsakega od nas. Človekova resnična veličina je v njegovi sposobnosti umiranja sebi. Samo tisti, ki je pripravljen umirati sebi, postaja sposoben drugega razumeti, sprejemati takšnega, kot je, spoštovati, ljubiti in se zanj žrtvovati.

To pa je pogoj za vsako zdravo družinsko in vsako drugo skupnost. Samo tam, kjer sta mož in žena pripravljena pozabljati nase in drug drugemu odpuščati, se lahko razcveti bogato in odrešujoče družinsko življenje. Odlična oblika odmiranja sebi je velikodušno podarjanje življenja. Jezus blagruje tiste, ki sprejmejo otroka v njegovem imenu, to je zaradi sovje vere vanj. Jezus je na strani življenja, na strani tistih, ki so odprti življenju.

So ljudje, ki modrujejo: nekaj pa moraš narediti zase; mati ni služkinja moža in otrok, naj si privošči, dokler ima priložnost. V teh trditvah je nekaj resnice, ne pa vsa. Kdor se oklepa samo teh drž, ostane sam, pred drugimi in pred Bogom, praznih rok. Pri Bogu veljajo drugačna pravila kot pri ljudeh. Božje misli niso naše misli. V Božjih očeh je prvi in največji tisti, ki se zna darovati, živeti za druge. Odpoved sebi ni siromašenje, ampak bogatenje drugega in sebe. Človek največ naredi zase, ko raste v nesebičnosti. Pogumno služenje drugemu – v družini, službi, soseski, cerkvi – z veseljem in ljubeznijo, človeka notranje izpolnjuje, plemeniti in žlahtni.

To je pomembno za vzgojo in samovzgojo. Otroci potrebujejo veliko več kot je to, da se vse vrti okrog njih, potrebujejo vzgojo delovnih navad, odpovedi in premagovanja. Vzgoja gre po zlu, če otrokom naštevamo samo pravice, ki jih imajo.

Kako mladi porabljajo svoj čas: ali je kaj čas tudi za pomoč domačim, sošolcem, vrstnikom, ali pa mislijo samo na svoj prosti čas in svoje načrte.

Smemo in moramo biti prvi. Toda ne tako, da se ves svet vrti okrog nas, ampak da delamo dobro, da služimo, da levica ne ve, kaj dela desnica. Prvi moramo biti v razumevanju in spoštovanju drugega, v zaupanju, prvi v odpuščanju, prvi v velikodušnosti, prvi v zavzemanju za resnico in poštenje, prvi v zvestobi evangeljskim načelom. Tedaj smemo upati, da bo naš zgled pritegnil še druge, kakor je tudi v nas marsikaj dobrega, česar smo se navzeli od drugih.

Franc Likar, župnik