»Kaj pravite, kdo sem?« To vedno aktualno vprašanje je Jezus postavil svojim učencem in ga vedno znova, kar vsak dan, neštetokrat postavlja vsakemu od nas.

Dogodek se zgodi takoj po ozdravljenju slepega v Betsajdi, ki nas, ko ga beremo spomni predvsem na notranjo slepoto, ki nam brani, da bi Jezusa bolje poznali. Kdo je Jezus v resnici? Apostol Peter je na Jezusovo vprašanje sicer pravilno odgovoril, da je Mesija, Kristus, Odrešenik, vendar je potreboval še veliko časa in predvsem izkušenj, da je to, kar je izpovedal, tudi razumel.

Da Peter v tistem trenutku še ni razumel, razberemo iz nadaljnjega pogovora z Jezusom. Jezus spregovori o trpljenju, kar se Petru upira. Komu se misel na trpljenje ne upira? V tem smo vsi enaki. Radi bi življenje brez trpljenja. Jezusa imamo radi, a ne na križu. Radi bi da je naš prijatelj, ki nam govori lepe, vesele in prijetne stvari. Toda kaj, ko življenje ni samo to. Kaj pa, kadar lepe in vesele stvari zamenjajo preizkušnje, stiske in žalosti? Kje je takrat prostor za Jezusa. Ljudska modrost pravi, da prijatelja spoznaš v stiski. In če imam Jezusa za svojega prijatelja, velja enako: zares ga spoznam v svoji stiski. Trpljenje je bistveno za resnično spoznanje Jezusa. Resnično ga poznam, ko ga prepoznam na križu. Jezus brez križa ni tisti Jezus, ki nam ga je nebeški Oče poslal.

Jezusov križ je del Božjega načrta, s katerim nas Bog želi pripeljati k sebi. Brez križa Bog tega ne more. Zato Jezus ne samo predlaga, ampak kar zahteva, da nosimo svoj križ za njim. So ljudje, ki mislijo, da bi morali manj trpeti, če so verni, če živijo vero po svojih najboljših močeh: zakramenti, molitev, maša, verouk… Jezus pravi, da temu ni tako. Trpljenju nihče ne uide. Ima pa dva različna učinka. Za vernega je blagoslov, za nevernega prekletstvo in nesmisel. Za vernega človeka je trpljenje sredstvo očiščevanja in zadoščevanja. Je način odpiranja Bogu in pot do razumevanja njegove ljubezni, ki gre za nas na križ. Krščanski križ je največji dokaz Božje ljubezni, ki je za nas tudi največji vir upanja, da nas Bog ni zavrgel. Brez križa ni ljubezni – ne med Bogom in človekom in tudi ne med ljudmi.

Kakor ni mogoče misliti Kristusa brez križa, tako tudi ni mogoče biti kristjan brez križa. Križ je in ostaja v središču naše vere in je najmočnejše znamenje našega prijateljstva z Jezusom. Vendar ne kot cilj, ali malikovanje trpljenja, temveč kot sredstvo in pot, ki nas zanesljivo vodi k cilju, to je k neminljivi sreči pri Bogu. Trpljenje samo na sebi še ne odrešuje. Svojo odrešenjsko moč dobiva šele v povezanosti s Kristusom in njegovim križem. Šele če ga sprejmemo iz ljubezni do Kristusa in v predanosti Božji volji, se spreminja v zasluženje za večnost. Ker se zavedamo svoje slabotnosti, da je eno o trpljenju govoriti, nekaj drugega pa nositi, nam je potrebno veliko molitve, da bi to spoznali in zmogli.

Številni so Jezusa občudovali in hodili z njim, vendar ga niso razumeli. Ko je visel na križu, so se ali posmehovali, naj stopi s križa, ali pa so preprosto odšli. Svojih napačnih predstav niso zmogli spremeniti. Tudi apostoli so se dali poučiti šele po Jezusovem vstajenju. V moči vstajenja moremo tudi mi spoznati smisel križa in kdo je Jezus.

Franc Likar, župnik