»Vse prav dela«. Kako lepa ugotovitev o Jezusu, ki jo podajo ljudje, ki so se z njim srečevali, ko je nastopal med njimi in predvsem ljudem pomagal. Kaj naj bi drugega rekli o temu, ki nam pomaga!

Jezusa srečamo sredi njegovega javnega delovanja. Tokrat je prišel v pokrajino Deseteromestja, to je vzhodno od Jordana. Pokrajina je veljala za na pol pogansko in zavedni Judje tamkajšnjih ljudi niso marali. Vero so po njihovem mnenju jemali preveč na lahko, tako kot jim je v danem trenutku prijalo. Prava vera se je izgubljala. Gluhonemi je predstavnik te dežele. Njegova telesna invalidnost je samo podoba duhovne invalidnosti, gluhote, ki človeka nevarno odtujuje, ga izolira od Boga.

Duhovno gluhonemi človek je predvsem gluh za Božje navdihe, zato tudi ne more prav govoriti. Kdor ne sliši Božjega glasu, kdor ne sliši ničesar o Bogu in ga ne pozna, se tudi ne more o duhovnih stvareh pogovarjati. Gluhota in nemost gresta z roko v roki. Koliko je prav zaradi tega praznega in plehkega besedičenja, ki ni nobeno govorjenje, vredno človeka in njegovega dostojanstva. Gluhih in nemih za Boga, za njegovo oznanilo, je vsak dan več. Današnji človek je vse manj sposoben prisluhniti Bogu.

Gluhonemi človek do Jezusa ni prišel sam, ampak so mu ga privedli drugi. Verjetno so bili to njegovi sorodniki, prijatelji ali sosedje; vsekakor ljudje, ki jim zanj ni bilo vseeno in so ga imeli radi. Ne vemo, ali jih je bilo veliko ali malo, pomembno je, da so zaupali, da so bili gotovi Jezusove pomoči.

Jezus se približuje človeku po dobrih ljudeh; po tistih, v katerih živi on in živijo oni v njem. Tudi mi se približujemo Jezusu po sočloveku, ko delimo svoje življenje z drugim, ko drugega poslušamo, se skušamo vanj vživeti ga razumeti in smo do njega spoštljivi.

Imamo se kaj vprašati. Ali naše govorjenje spodbuja ljudi k dobremu? Ali s svojim govorjenjem soljudi dvigamo, tolažimo in bodrimo, ali pa tlačimo, jemljemo veselje, držimo v negotovosti in duhovni zmedenosti?

Naj nas prav to Jezusovo povabilo uvede v novo katehetsko, veroučno in pastoralno leto, ki ga začenjamo. Efeta – odpri se, je rekel Jezus. Odpirajo se nam vrata v nov svet, če le hočemo, če si le želimo. Božje oznanilo, nam je pripravljeno zato, da mu prisluhnemo, da usmeri naše življenje po poti sreče z Bogom in z drugimi ljudmi, da bomo bolje vedeli, kakšni naj bomo do drugih ljudi, do Boga in do samih sebe. Da bi bili naši pogovori, naša srečevanja, bolj polni Boga in manj prazne puhle človeške modrosti, ki nas pušča prazne.

Naredimo sklep, da bomo drug drugega privedli k Jezusu: z lepo besedo, s povabilom k dogajanju v župniji, v domači cerkvi. Ne bodimo brezbrižni, ne sme nam biti vseeno, kaj se dogaja z našimi bližnjimi. Pred Boga prihajamo skupaj, skupaj ga častimo, prosimo in se mu zahvaljujemo.

Franc Likar, župnik