Z današnjo nedeljo se, potem, ko smo več nedelj sledili besedam evangelista Janeza o kruhu življenja, vračamo k branju Markovega evangelija.

Kaj je tisto, kar človeka umaže? To vprašanje so izzvali farizeji s tem, ko so se spotaknili ob ravnanje Jezusovih učencev. Opazili so namreč, da si ti pred jedjo niso obredno umivali rok, kar so zelo dosledno delali farizeji. Kot da je svetost bivanja odvisna od umivanja rok.

Jezus je seveda imel takoj pripravljen odgovor. Opozoril je, da je notranja umazanija hujša od zunanje. Jezus s tem udari v središče zmotnega teženja, da bi dali večji pomen zunanjim dejanjem in obredom kot pa razpoloženju, ki je v človekovem srcu. Zmota je v tem, da se ravnamo po predpisih, normah, ki so zapovedane in so splošno uveljavljene (obvezne), kakšni pa smo v svoji notranjosti, v svojem srcu, ni pomembno. V takšnem razmišljanju se človek skuša navzven pokazati boljšega kot v resnici je.

Takšna izkrivljenost, ki jo Jezus razkriva pri nekaterih svojih sodobnikih, ki jim je zunanje umivanje pomembnejše kot čistost srca, se danes pojavlja na svetovni ravni. Ogromno skrbi namenjamo zunanjemu onesnaževanju zraka, vode, ozonski luknji; skoraj absoluten molk pa prekriva notranje in moralno onesnaženje. Še huje: v tem svetu se ne sme niti pomisliti, kaj šele izgovoriti česarkoli o moralnem onesnaževanju, ki ga prinaša zloraba spolnosti in ljubezni, vsa genetska manipulacija, posledično umori spočetih človeških življenj. Razburjamo se, če v zastrupljenem potoku pogine 500 rib, tisoči pomorjenih človeških življenj pa so naša osnovna pravica. Ne da ekologija, varstvo narave, ni nekaj pomembnega. Zelo pomembno je, gre za naše skupno preživetje. Boj proti onesnaževanju je znamenje ozaveščenosti in se mu za nobeno ceno ne smemo odreči. Toda to ni vse in tudi ni na prvem mestu. Tudi Jezus ni rekel, da si pred jedjo ni treba umivati rok. Rekel pa je, da to ne zadostuje, to ne seže do korenin zla. Če hočemo najti vzroke onesnaženja reke, iščemo točko, kjer se je to začelo. Enako moramo ravnati v odkrivanju notranjega onesnaženja. Prišli bomo do človekovega srca. Če bi bilo človekovo srce čisto, se tudi onesnaževanje okolja in vsega, kar je s tem povezano, ne bi dogajalo. Tudi lakota se ne bi dogajala, niti nasilje in vojne, nikomur na tem svetu ne bi bilo treba postati begunec.

Jezus torej zastavi program ekologije srca. Potrebno je ozdraviti izvir, ki je srce. Vse zastrupljanje prihaja iz človekovega srca, njegove sebičnosti, lakomnosti, nevoščljivosti. Jezus sam pravi 'od znotraj' prihaja to, kar zastruplja.

Danes je vse več ljudi, ki se te zastrupljenosti zaveda, a ne najdejo prave rešitve, ker ne priznajo, da se človek resnično umaže s tem, kar prihaja iz njega, iz njegovega srca. To je umazanija, ki jo je treba uničiti, tudi za ceno velikih naporov, Jezus nam predlaga način: zakrament spovedi; očiščenja in novega začetka. Čaka nas na križu, da priznamo in ga prosimo za očiščenje. »Kristusova kri bo očistila našo vest vseh mrtvih del« zagotavlja apostol Pavel v pismu Hebrejcem.

Očiščeni v tej Jezusovi ljubezni bomo sposobni obnoviti v sebi krepostno življenje, s katerim ne bomo zastrupljali tega sveta, ampak mu prinašali življenje.

Franc Likar, župnik