Velikokrat slišimo govoriti o »prelomnih časih«. Mineva neko stanje in prihaja novo: v politične, kulturne gospodarske spremembe ali premiki v splošnem družbenem dogajanju. Negotovost in strah se prepletata z upanjem in pričakovanjem po nečem boljšem.

O prelomnih časih govori tudi vera, Božje razodetje. Največja prelomnica, ki je zgodovino sveta razdelila na dvoje, je Jezusov prihod na svet, zlasti pa njegova zmaga nad smrtjo. Prelomni časi pa se dogajajo tudi v življenju, ki ga živimo kot skupnost vernih in kot posamezniki, vsak zase, ko se ljudje odločamo o svoji pripadnosti Bogu. O eni izmed takih prelomnic spregovori prvo berilo. Slišali smo, kako je Jozue, ko so vstopili v obljubljeno deželo, sklical vse Izraelove rodove. Ta vstop je pomenil nov družbeni red, v vseh pogledih, nov način življenja. To pa je ljudstvo in vsakega posameznika postavilo pred odločitev kakšen odnos bo zavzel do Boga, do vere, ki ji pripada. Voditelj Jozue pozove ljudi k odločitvi, ki je nujna in jo morajo narediti: ali bodo zvesti veri očetov in s tem Jahveju, ali ne. Razumljivo je, da jih Jozue spodbuja k zvestobi. Spomni jih na dogodke iz preteklosti, na zgodovino, ko se je znova in znova izkazalo, da je Jahve njihov zaveznik. V dogodkih iz preteklosti naj prepoznavajo Božje posege. Obenem pa naj bodo pozorni tudi na vso nezvestobo, ko je ljudstvo zavračalo Boga in pozabljalo nanj. S tem so si namreč vedno priklicali stisko in gorje.

O drugi prelomnici pa spregovori Jezus v evangeliju. Izzvali so jo mnogi izmed Jezusovih poslušalcev: trda je ta beseda, kdo jo more poslušati. Zaradi tega je Jezus vse postavil pred »ali – ali«; ali ostanete, ali se poslovite. Nazadnje še najbližjim, dvanajsterim apostolom. Jezus je tvegal celo to, da ostane sam. To si upa, ker ve, da so edino njegove besede, naj bodo še tako trde, 'besede večnega življenja'; »Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje«. Težava je edino šibka vera poslušalcev. Tudi danes, ko čutimo velike družbene spremembe in padec »množičnega krščanstva«, ko doživljamo, da se mnogi spotikajo ob Cerkev, tudi nad Božjo besedo, nad molitvijo in osebnim odnosom z Bogom; ko mnogi ne razumejo več zakramentov in odhajajo ter ne hodijo več z Njim.

Zakaj se mnogim kristjanom dogaja ta odpad. Eden od odgovorov je tudi v današnji Božji besedi. Ker jim manjka izkustvo Boga. Kdor gre na primer k maši samo zato, da ne bo dal slabega zgleda otrokom in komur je maša naporna obveznost, ne bo dolgo zdržal, če nima osebnega izkustva srečanja z Bogom.

To izkustvo Boga je po poročilu današnje Božje besede dvojno:

1. zgodovinsko, iz preteklosti. Predstavlja ga Jozuetova zgodba. Bog je izpeljal ljudstvo iz egiptovske sužnosti, delal je velika znamenja in jih varoval na poti. Tudi naš narod ni brez znamenj iz preteklosti, ko nas je Bog očitno varoval in spremljal. Noben naš rod, nobena družina in nobeden posameznik, nihče od nas ni brez teh znamenj.

2. izkustvo sedanje navzočnosti Boga v našem življenju. To izkustvo predstavlja evangelij. Apostoli so Jezusu odgovorili: »Besede večnega življenja imaš.« Tudi mi nismo brez njih, dan za dnem nam jih govori: bogoslužje, bratska skupnost, dogodki in znamenja sedanjega časa. Le površni ne smemo biti.

Franc Likar, župnik