Jezus dobro ve, kako hitro se prepustimo površinskim, zunanjim apetitom in smo z njimi povsem zadovoljni, da ne potrebujemo ničesar drugega več. »Kruh in iger« so rekli stari Rimljani. S tem je bilo zaznamovano že izraelsko ljudstvo. Na poti v svobodo se jim je zahotelo uživanje tega, kar so imeli nekoč v Egiptu, ko so bili še sužnji. Bog jim očita, da bolj kot svobodo cenijo zemeljske dobrine. O podobnemu dogajanju smo prisluhnili tudi v današnjem evangeliju. Potem ko je Jezus nasitil množico s kruhom in ribami v puščavi, so ga iskali. Toda niso ga iskali zaradi istih razlogov kot pred čudežem, da bi poslušali njegov nauk, ampak iz čisto posvetnih koristi, da bi jih spet nasitil, ko so znova postali lačni.

Če smo iskreni, si lahko spoznamo, kako hitro se zgodi, da pod krinko iskanja Kristusa iščemo povsem druge stvari. Tudi med nami kristjani so vse bolj v navadi takšne in drugačne pogostitve v sklopu verskih praznovanj in slovesnosti. »Da bodo ljudje raje prišli«. Pa smo točno tam, kjer je bila množica iskalcev Jezusa iz današnjega evangelija.

Vprašati se moramo po razlogih, zakaj iščemo Jezusa; zaradi katere jedi? Jezus nas direktno spomni: ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, čudeže, s katerimi blagoslavljam vaše življenje. Iščite me iz hrepenenja po tem, da vzpostavite odnos z menoj. Iščite me, ker vam dajem jed, ki ne mine. Že starozavezni Pridigar pravi, da se »oko ne nasiti z gledanjem in uho ne napolni s poslušanjem.« Zato je treba gledati in poslušati vedno, nenehno, kakor je treba jesti in piti nenehno, vse življenje. Človek nikoli ne spozna dovolj, nikoli se ne nagleda in naposluša dovolj, da bi se lahko ustavil. V iskanju tega, kar nasiti telo, se nikoli ne ustavimo, niti za hip; v iskanju tega, kar nasiti dušo, pa si hitro domišljamo, da imamo dovolj. Najbolj kričeč primer je povezan z birmo: »Sedaj imam pa dovolj duhovne hrane za vse življenje, nič veče ne potrebujem.« Pa ni samo ta nevarnost. V nevarnosti, da imamo napačen odnos do te »jedi, ki ne mine«, o kateri govori Jezus, smo prav vsi, vsak dan: »Dovolj mi je da sem pri nedeljski maši«. Kaj pa tisto »nekaj več« od gole dolžnosti. Ali sem se pri nedeljski maši resnično nahranil? Ali zato, kar sem bil pri maši ne potrebujem vsakdanje molitve, duhovnega branja, del ljubezni do bližnjega, dajanja miloščine, v mejah možnosti skrbi za uboge. Kako krepim svojo vero, ali jo preverjam ob preizkušnjah, ki jih doživljam morda sam in ko jih doživlja današnji svet.

Ali je moj pogled usmerjen od hrane in drugih dobrin k darovalcu vsega, kar prejemam. Resnična hrana, kakor pravi Jezus, je moj odnos z Bogom. To je za kristjana nujno: iskati odnos z Bogom. Izročati vse, kar prinaša življenje, njegovi ljubezni. Verovati, da nas ne bo nikoli zapustil. Ne interes, ljubezen nas dela podobne Bogu. Zato je treba biti pozoren nase v iskanju Boga in njegove volje. Nenehno prečiščevanje naših namenov, naših hrepenenj – ali so zares Božja, po Božji volji, ali niso? Ali iščem Boga ali le samega sebe. Samo s tako držo zares odpiramo vrata Božjemu delovanju v nas, samo v takšni drži nas more preoblikovati v Božje otroke, v »novega človeka, ki je ustvarjen po Bogu, ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice«, kakor zatrjuje apostol Pavel v današnjem 2. berilu. In prav to pomeni Jezusovo vabilo iz zaključka evangelija: »Kdor pride k meni, ne bo lačen in kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen.«

Franc Likar, župnik