Dobro je, če se nam ob današnji prebrani Božji besedi porodi vprašanje, ali v svojem življenju vidim, kako Bog skrbi zame? V kolikšni meri odkrivam, da ni vse, kar prejemam in imam, to, da živim zgolj slučaj, ali da je tako samo zato, ker pač tako mora biti – je samoumevno? Po drugi strani pa tudi, – ali vidim, da ni vse, kar imam odvisno od mene, od dela mojih rok?

V ozadju vsega dogajanja v našem življenju je tudi Bog, ki vse daje in omogoča, tudi vsak gib moje roke, da lahko delam. In dostikrat se zgodi, da ko človeku ne gre in ne gre, Bog poskrbi drugače, s čudežem. To se je zgodilo, ravno to.

Kako je z našo vero v čudeže? Ali smo na čudeže dovolj pozorni. Ali zaupamo v njihovo moč? Mož iz prvega berila, ki je prišel k preroku Elizeju, je imel s tem kar nekaj težav, ni mogel dojeti, da bi z nekaj hlebi nahranil sto mož. Težavo so imeli tudi apostoli, kot smo prebrali v evangeliju: kako boš s petimi ječmenovimi hlebi nahranil tisoče ljudi.

In res je nemogoče, vendar samo takrat, ko odpove človek. Človek mora pri čudežu sodelovati. Človek mora najprej sodelovati s svojo vero. Če za naš čas res velja, kot nekateri pravijo, da se čudeži ne dogajajo, se ne dogajajo, ker ni vere, ki je podlaga za čudež.

Druga pomembna naloga človeka pa je v tem, da se da Bogu na razpolago: on sam z vsem kar ima. Čudež se ne zgodi, če človek zgolj čaka, da mu bo, kar si želi in za kar prosi Boga, samo od sebe padlo z neba. Bog človeka vabi k sodelovanju. Na dlani imamo tri potrditve iz Svetega pisma:

1. = Elizej: neki človek prinese vrečo ječmenovih hlebov in Bog jih pomnoži.

2. = Elija: vdova s sinom, ki ima samo še zadnjo pest moke in par kapelj olja v posodi, a to zadostuje za preživetje Elija, vdove in sina.

3. = Jezus: deček s petimi hlebi in dvema ribama.

Bog čudežev ne dela iz nič. Človek mora z Bogom sodelovati. Prvi ki z Bogom sodeluje, je Jezus sam. On sam je živi kruh, ki se podarja ljudem in ga nikoli ne zmanjka. Toda ne smemo spregledati pomembne okoliščine: podarja se samo lačnim.

Bog se v svoji dobroti ne zadržuje, Želi nam dajati vse, kar potrebujemo. Ve, česa potrebujemo, preden ga prosimo.

Ali mu zaupamo? Ali se obračamo nanj, ali pa si domišljamo, da je vse odvisno od nas, od naših moči in sposobnosti; od našega imetja, od naših poznanstev z vplivnimi ljudmi.

Jezus nas jasno opomni: Če pa bomo svoje delo, svoje sposobnosti in vse, kar imamo, položili pred Boga, kakor je storil deček v evangeliju, bo naš trud blagoslovljen in njegovi sadovi pomnoženi. V ta namen, da bi mogli živeti to držo darovanja, nas Bog sam vnaprej obdarja. Kakor straši, ki dajo otroku kovanec, da ga bo v cerkvi spustil v nabiralnik. Lahko bi to storili sami, vendar ne: otroka učijo dobrote.

Na koncu evangelija smo slišali, da so zaradi fascinantnega čudeža hoteli Jezus postaviti za kralja. Kdo bi si ne želel takega kralja: Toda Jezus ni prišel zato, da bi ljudje na lahek način prišli do kruha. Prišel je zato, da nas osvobodi egoizma, zaprtosti vase. Prišel je, da nahrani naše duše, ki so sestradane zato, ker jim manjka ljubezni, dobrote, spoštovanja in sprejetosti. Prišel je, da nam pokaže smisel bivanja ki ni v imetju, ampak v ljubezni.

Franc Likar, župnik