V teh prvih poletnih nedeljah, ko naj bi bile po župnijah nove maše, so za bogoslužje izbrani evangeljski odlomki, ki se nanašajo na službo duhovnikov, oznanjevalcev Božjega kraljestva. Današnji evangelij je uvod v poslanstvo, ki je zaupano duhovnikom. Prvo kar se zgodi je, da Jezus učence pošilja. Evangelij pravi, da po dva in dva. Do tistega trenutka je bil le on sam tisti, ki je oznanjal Božje kraljestvo. Učenci so hodili za njim, ga poslušali, se od njega učili. Zdaj pa so tudi oni poslani. Od začetne poklicanosti »Hodite za menoj!« jih je Jezus pripeljal do poslanstva, ko jim reče: »Pojdite!«

V zgodovini Cerkve je vedno prisoten nesporazum glede tega, komu je namenjen ta poziv »Pojdite!«. Običajno mislimo, da apostolom in za njimi škofom in duhovnikom. Pa ni tako. Ta klic je namenjen vsem krščenim. Gotovo še kako drži, da v prvi vrsti pošilja posvečene služabnike. Zmotno pa je misliti, da se to drugih kristjanov, vernikov, to ne tiče. Vsi smo deležni tega poslanstva, le vsak na svoj način. Če je odgovornost samo na škofih in duhovnikih, bi to pomenilo, da je Cerkev vojska brez vojakov; da so samo generali in častniki; ali pa da je mogoče nogometno ekipo sestaviti samo s trenerjem in sodnikom.

Potrditev tega najdemo v Lukovem evangeliju, kjer piše, da je Jezus za apostoli poslal še drugih dvainsedemdeset. To število je število popolnosti in pomeni vse. Jezus jih je poslal tja, kamor je nameraval sam priti. In kam namerava Jezus priti? V vsako vas, v vsako sosesko, v vsako ulico, v vsak dom; povsod, kjer je kakšen človek. In mi smo tisti, ki ga tja ponesemo, ker imamo za to poslanstvo, ker imamo dolžnost. Potrebuje vse. Ali bolje: vsem izkaže čast, da lahko postanejo njegovi poslanci. Vsak na svoj način, v svojem stanu, v svojem poklicu, v svojem okolju.

Kako? Po dva in dva. Zakaj? Gregor Veliki na to lepo odgovarja: zato, da bi Jezus svoj nauk »cepil« na ljubezen. Če ni dveh, ne more biti ljubezni. Če je samo eden, je to samoljubje. Prvo pričevanje za Jezusa, ki ga je treba dajati, je pričevanje medsebojne ljubezni: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«

Predstavljajmo si dva kristjana, ki delata skupaj v politiki, ne delovnem mestu ali v najrazličnejših okoliščinah. Nimata nobene možnosti, da bi Kristusa sploh omenila. Če pa se spoštujeta, se podpirata, razodevata medsebojno ljubezen, je to njuno čudovito pričevanje za Kristusa. Prvi kristjani v času preganjanj tudi niso mogli javno oznanjati Kristusa, a iz zgodovinskih pričevanj vemo, da je na pogane naredila globok vtis njihova medsebojna ljubezen in so zato o kristjanih začudeni govorili: »Poglejte, kako se imajo med seboj radi!«

Ni potrebno, da smo vsi kristjani oznanjevalci evangelija z besedo, tako kot škofje in duhovniki. Kadar je priložnost, kadar nas kdo prosi, kadar nas je kdo pripravljen poslušati, zakaj smo verni, kaj nam pomeni Kristus – takrat DA; takrat je naša dolžnost, da povemo, kot nas tudi spodbuja apostol Peter: »Vsakomur bodite pripravljeni odgovoriti, če vsa vpraša za razlog vašega upanja in to krotko in spoštljivo!«

Če pa ga ne oznanjamo toliko z besedo, pa je vedno potrebno, da evangelij oznanjamo z medsebojno ljubeznijo in spoštovanjem. Dokler nas neverni ne bodo z občudovanjem gledali in zraven vzdihnili: »Poglejte, kako se imajo radi med seboj«, še nismo izpolnili poslanstva, ki nam je naloženo.

Franc Likar, župnik