Številne pripovedi iz Svetega pisma ponazarjajo, kako zlahka se Božjemu ljudstvu zgodi, da kljub številnim znamenjem ne spozna Boga in ga zavrne. O tem nam spregovori Božja beseda v vseh treh današnjih svetopisemskih besedilih. Bog pošilja svojemu ljudstvu preroke – pričevalce in oznanjevalce njegove besede, da bi spoznali, kaj je Božja volja. Vendar so preroki nemočni, nerazumljeni, ker ljudstvo njihove besede zavrača.

Taka je tudi izkušnja preroka Ezekijela, ki ga srečamo v prvem berilu. Ko ga Bog pošilja k izraelskemu ljudstvu, mu že vnaprej povede, da ga ne bodo poslušali, da so uporni in trmasti. Toda prerok mora vseeno govoriti, prerokovati, da se bo takrat, ko bo prepozno in bodo posledice njihove nevere prehude, vedelo, da je bil prerok med njimi, da jih je svaril. To pomeni, da za nesrečo, ki bo prišla nadnje, ne bodo mogli valiti krivde na Boga. Vedeli so, slišali so, pa niso hoteli poslušati.

Nič bolje se ne godi apostolu Pavlu. V drugem berilu smo slišali, kako je zaradi tega obupaval in kar trikrat prosil Boga, naj ga razreši tega poslanstva. Toda tudi njemu, podobo kot Ezekijelu v stari zavezi Bog zabičuje, da ne sme odnehati: »Ti oznanjuj.« Zraven pa ga opogumlja in mu zagotavlja, da ni sam, da je z njim njegova – Božja – milost. Božja milost deluje v Pavlovem trudu.

Najhujša in najbolj boleča zavrnitev pa je opisana v evangeliju. Tu gre za zavrnitev Božjega Sina samega, v njegovem domačem kraju. Nikjer ni tako hudo, če te izžvižgajo, kakor doma, če te zavrnejo tvoji ljudje, najbližji.

Kaj je Jezus rekel takšnega, da se je zavrnitev zgodila na tako dramatičen način? Povedal jim je resnico o njih samih, da v Božjih očeh niso takšni, za kakršne se imajo. Povabil jih je k spreobrnjenju. Oni pa so seveda mislili, da nič takega ne potrebujejo, da so pravični, ker so izvoljeno ljudstvo. Vrgli so ga iz shodnice: kaj se ta Jezus gre, za koga se vendar ima, saj dobro poznajo njega in njegovo družino. Prvič so se uresničile besede evangelista Janeza iz začetka njegovega evangelija: »v svojo lastnino je prišel toda njegovi ga niso sprejeli.«

Nazarečani so se Jezusovih besed ustrašili in v strahu, da bodo morali v svojem življenju kaj spremeniti, so se Jezusu uprli in ga zavrnili. Kaj nam je treba sprememb, vedno smo ravnali tako, naj nas pusti pri miru.

Toda če je človek zadovoljen s seboj, Bog z njim ni zadovoljen. Od človeka zahteva odločitev: za spreobrnjenje ali za greh, druge možnosti ni. Vsi smo pred to odločitvijo. Na splošno je danes človek zmeden: ne bi se odločil – za smrt itak, da ne, za Boga pa tudi ne. Rad bi nekaj tretjega. In to tretje večina ljudi razume kot življenje od rojstva do smrti. Ob tem je edina vrednota, da ga preživiš kolikor je le mogoče udobno, brez trpljenja, brez stisk, v iskanju užitkov. Tako danes svet razmišlja. Toda ta pot je prevara in laž. Samo dvoje je: Bog ali smrt, luč ali tema, življenje ali smrt. Ta izbira se vleče od prvih strani svetega pisma in dobi svojo potrditev pri Mojzesu, ko Bog reče ljudstvu: »Postavil sem predte življenje ali smrt, srečo ali nesrečo. Izbira je tvoja; jaz ti predlagam, da izbereš življenje. Če ne boš izbral življenja, si se odločil za smrt.

Kadar človek brcne Boga čez prag svojega življenja, je to izbira smrti. Ostane sam in kmalu ne ve več, kaj naj počne s seboj in čemu je na svetu. To je dobro vedeti. Dobro se je večkrat vprašati o svojih izbirah: kar vsak dan, kajti vsak dan se s svojimi mislimi, besedami in dejanji odločamo med Bogom in ničem, med življenjem in smrtjo, med srečo in nesrečo.

Franc Likar, župnik