Življenje prihaja od Boga, Bog je njegov gospodar in k njemu se vrača. Življenja nihče nima 'iz obilice svojega premoženja', kot na nekem mestu pravi Jezus. Zato tudi nima nihče oblasti nad življenjem; ne nad svojim še manj nad življenjem sočloveka.

Ljudje, ki premagajo težko operacijo ali preživijo hudo nesrečo in ozdravijo, zelo živo čutijo, kako jim je življenje podarjeno; na življenje gledajo drugače, kot so gledali prej. Neredko kdo reče, da se je na novo rodil. Pa se vprašajmo, ali je res potrebna preizkušnja, da se šele takrat zavemo dragocenosti in podarjenosti življenja? Kako površni smo, kako na lahko sprejemamo življenje, kako samoumevno se nam zdi, da živimo. Zakaj nismo vendar bolj hvaležni Bogu za ta dar?

Bog daje življenje, ga ohranja, in je ljubitelj življenja; neizmerno se veseli vsega, kar je priklical v bivanje. To resnico podaja evangelij z dvema zgledoma. Prvi je ozdravitev krvotočne žene, drugi pa obuditev od mrtvih Jairove hčerke. V obeh čudežih Jezus kot Bog daje življenje, življenje vrača, ko se to hoče izmuzniti.

Ali ima tudi človek pri tej Jezusovi skrbi za ohranjanje življenja kašno vlogo? Ima. Nepogrešljiva je človekova vera. »Tvoja vera te je rešila«, je rekel Jezus ozdravljeni ženi in očetu mrtve deklice. S človekove strani življenje prihaja iz vere. Vera poraja življenje. Kakor je za življenjski dih z ene strani potrebna Božja stvariteljska moč, je z druge strani potrebna človekova vera. Brez 'vere v Boga smo mrtvi', nam v svojih pismih večkrat pove apostol Janez.

Še ena podrobnost je prisotna pri obeh čudežih: dotik. Verovati pomeni »dotakniti se« Jezusa. Dotik predstavlja bližino. Če sem veren, sem tudi blizu Bogu, sem mu 'na dotik' Ne morem in ne smem biti daleč od njega; ne morejo biti daleč od njega ne moje misli, ne moje besede in ne moja dejanja. Če sem blizu Bogu, se me lahko vsak hip dotakne, nikoli ne bo prepozen, kakor ni bil prepozen v Jairovi hiši, čeprav so nekateri tako mislili. Jairova hiša je bila res daleč, deklica je med časom Jezusove hoje do hiše umrla: toda to ni bilo pomembno, saj je bil Jair dovolj blizu Jezusovega srca.

Žena in Jairova hči sta podoba vseh nas. Življenje se nam umika, nam uhaja. Žena je bila bolna dvanajst let: to število pomeni »vse življenje«, vedno. Krvavela je. Kri je življenje. Če odteka kri, odteka življenje. Od rojstva naprej nam življenje odteka. Samo če se dotaknemo Jezusa, življenje ne odteka več.

Nasprotje dotikanja je pritiskanje. Množica pritiska na Jezusa od vseh strani. To pritiskanje jemlje življenje Jezusu in se bo končalo na križu. Tok Jezusove krvi bo na križu prinesel življenje človeštvu. Žena je ednina, ki ni pritiskala na Jezusa, ampak se je dotaknila roba njegove obleke. Na Jezusa ne moremo pritiskati, zahtevati in izsiljevati.

Kako stopamo pred Jezusa? Kako se mu približujemo? Se ga dotaknemo z vero, ali pa samo kdaj pritisnemo nanj, pa še to morda »z daljincem«? Koga slišimo: Jezusa, ki nam govori: »Ne boj se, samo veruj« ali množico, ki nas prepričuje, da Jezus nič ne more, da je vera v Jezusa zgolj prevara?

Jezus nas opogumlja, da nas ne bi preplavil posmeh množice. Toda vemo tudi, da tam kjer ni Jezusa, človeka ne čaka nič dobrega; tam resnično življenje odteka in vlada smrt.

Prosimo ga, da ne bomo objokovalci smrti, ampak nosilci vere v življenje, ki se mu splača slediti.

Franc Likar, župnik