Ljudje se dnevno ukvarjamo z mislijo na sile narave. Če ne drugega, z muhastim vremenom in letnimi časi, ki niso več, kar so bili. Da ne govorimo naravnih nesrečah in katastrofah: potresi, poplave, plazovi, požari… Narava od vedno človeku kaže njegovo majhnost. Tudi danes, kljub tolikšnemu napredku znanosti. Pravzaprav ravno zaradi tega napredka človeka še bolj preveva strah in občutek nebogljenosti. Bolj kot poznamo sile narave, več razlogov imamo za strah.

To človekovo nemoč prikazuje Jobova knjiga, iz katere smo brali prvo berilo. Človek se počuti izgubljen, išče odgovor, išče rešitev, pa ničesar od tega, kar bi ga pomirilo, ne najde. Ko Job izčrpa svoje znanje, se oglasi Bog. Šele takrat. Bog molči in čaka, da človek konča svoje razpredanje o tem, kako bo sam razrešil stisko, ki mu grozi kot vihar.

Na to nas še posebej spomni današnji evangelij. Učenci rešujejo nastalo situacijo z viharjem, medtem ko Jezus spi. Pa nas ne preseneča samo to, da Jezus spi.

Preseneča nas tudi to, da so se učenci znašli sredi viharja na jezeru zato, ker so sledili Jezusu. Ali jih ni torej Jezus spravil v nesrečo? Morda so tudi sami prva na to mislili, ko so mu postavili najbolj nerodno vprašanje, vprašanje, kar je možno: »Ti ni mar, da se potapljamo?« Lahko bi mu rekli kaj drugega, samo tega ne. Lahko bi ga preprosto poklicali na pomoč, pa mu vržejo najhujši očitek: ni ti mar za nas! Pomislimo, kako tak očitek zaboli. V resnici jih je Jezus poklical v čoln prav zato, ker mu je še kako mar. Na svet je prišel, ker mu je mar. Ker smo mu mar, je šel v smrt na križu. Ker mu je mar, je smrt premagal, ker mu je mar, nam pošilja Svetega Duha; ker mu je mar, je postal naša hrana v evharistiji.

To nerodno vprašanje apostolov imamo tudi sami kdaj na ustih. Ko se začne v našem življenju kaj potapljati: Jezus, ti ni mar? Ti ni mar, ko pride bolezen, smrt, izguba te in one stvari v življenju, ko ne gre po načrtih. Pozabljamo, da viharji niso zato, da v njih potonemo. Jezus je apostolom dal pobudo: prepeljimo se na drugo stran; od tu, kjer nas muči nevera, tja, kjer je zaupanje. Z eno besedo: spreobrnjenje. Spreobrnjenje vse spremeni. Spremeni naš pogled na mnoge danosti našega življenja. Jezus je vihar na morju izkoristil zato, da bi sprožil vihar v njihovih dušah – vihar spreobrnjenja, vihar vere, ki premaguje strah.

Kot da eno nespametno vprašanje ni bilo dovolj, so učenci postavili še drugo, tokrat sebi: »Kdo neki je ta?« Namesto, da bi izpovedali vero v Jezusovo božansko moč, ko so doživeli čudež; namesto, da bi se vrgli pred njim na kolena in se mu zahvalili.

Vsak vihar, ki se dvigne v našem življenju, nam je priložnost, da odkrijemo, kdo je za nas Gospod: Tisti, ki je vedno z nami, na mirnem in viharnem morju. On je tisti, ki mu je mar, ker je Ljubezen.

Jezusova prisotnost nam kaže na drugo stran. Nevera, nezaupanje, dvom, nas lahko potunkajo na dno; zaupanje, vera, veselje Jezusove navzočnosti pa nas držijo na vrhu.

Franc Likar, župnik