Jezus svojim poslušalcem ni govoril brez prilik. Jezus je poznal človekovo sposobnost razumevanja. S prilikami je na preprost in razumljiv način podajal težak in zahteven nauk o Božjem kraljestvu. Poslušali smo priliko o rastočem žitu. Ciklus žitnega zrna pozna tri faze: setev, rast in žetev. Čas žetve v Jezusovi govorici pomeni konec sveta, vesoljno sodbo. To je sklepno dejanje zgodovine, kakor je žetev sklepno dejanje ciklusa rasti ene letine. Bogoslužje današnje nedelje usmerja naše razmišljanje prav v smer žetve, pobiranja sadov, ki jih bo Stvarniku prineslo človeštvo in vsak človek posebej. V drugem berilu namreč poslušamo Pavlove besede, ko pravi: »Vsi se bomo namreč morali pojaviti pred Kristusovim sodnim stolom, da bo vsak prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo.

Ideja o poslednji sodbi podzavestno vzbuja v nas misel na strah, stisko in neko smrtno resnost. Toda najpomembnejša beseda sodbe ni »Proč izpred mene, prekleti v večni ogenj«, ampak beseda: »Pridite blagoslovljeni mojega Očeta«. Da je to res, potrjuje prav današnja prilika o žetvi. Saj kmet ne ne gre na žetev zato, da se bo znašal nad plevelom, ampak zato, da bo pobiral sadove in se jih veselil. Ali ni to samo po sebi razumljivo? In ali ni prav tako samo po sebi razumljivo, da tudi Stvarnik, ki je posejal ta svet in na njem raste vse mogoče, ne bo ob koncu sveta požel pridelka in se ga veselil? Resničnost poslednje sodbe nikakor ne more biti strašilo, ampak nam je napovedana v spodbudo. »Takrat se bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta«, nam je rekel Jezus. Podoba žetve nikakor ne namiguje na žalost, ampak na veselje in praznik, ki mu ne bo konca.

Ko govorimo o blaženih v nebesih, je najpogostejši ugovor: »Kaj bomo vendar vso večnost delali v nebesih?« Se veselili Božje navzočnosti. Častili Boga in ga molili. Otroci pri verouku rečejo »Kašen dolgčas!« Pa verjetno tudi kakšen odrasel kristjan. Normalno je, da tako razmišljamo, ker smo zemeljska bitja, ker imamo pač samo to izkušnjo, tako pač doživljamo ta svet.

Zanimiv odgovor na to vprašanje je imel sveti Avguštin; naj ne mislimo, da se bomo v nebesih dolgočasili. Pravi: »Ali se dolgočasiš, če si zdrav? Vsaka stvar na tem svetu te utrudi, zdravje te nikdar ne utrudi.« Če si zdrav lahko delaš to in ono. Zdravja se nikdar ne naveličaš.

Ali pa še bolj konkretno: ljubezen. Ljubezni se tudi ne naveličamo, če je prava, iskrena. Kdo ne bi v trenutku največje sreče podpisal, če bi mu predlagali, da bi se ta trenutek ljubezni podaljšal v večnost? Ljubezen med možem in ženo, ljubezen v družini. Ali bi ga bilo strah, da se bo dolgočasil? Na to sploh ne bi pomislil... In če je Bog ljubezen? On je polnost ljubezni, ki se je ne bomo naveličali. Večno življenje je prav to: je večni trenutek ljubezni, za katerega se splača narediti vse, tudi tisto, kar nam je kdaj dolgočasno. Mladi rečejo, da nečesa, kar jim je dolgočasno, pa ne bodo delali. Ko bi le šlo v življenju brez težkih in dolgočasnih opravil. Dokler nismo v nebesih je tako, da jih moramo sprejemati nase, toda cilj je Ljubezen. Kristjani smo k temu usmerjeni, zato se ga vnaprej veselimo in zanj tudi nekaj naredimo.

Franc Likar, župnik