Božja beseda nas je danes najprej popeljala na začetek, v raj, kjer se Bog pogovarja s prvima človekoma, potem, ko sta izdala njegovo zaupanje in grešila. Jedla sta prepovedan sad. Prvi greh je opisan kot človekov poseg po prepovedani hrani. Adam je jedel prepovedan sad. Tako se začne žalostna zgodba za človeški rod, ki bi lahko že takoj na začetku pomenila tudi konec vsega, kar si je Bog zamislil in zasnoval. A se to ni zgodilo, ker je Bog sklenil, da človeka reši iz pogube, kateri se je zapisal, ko se mu je izneveril.

Ob žalostni zgodbi iz raja se človeku poraja mnogo vprašanj.

Prvo je, zakaj je tisto nesrečno drevo moralo rasti prav sredi raja, ali ga ne bi Bog lahko posadil kje drugje? Človek je svoboden, kljub temu, da ga Bog opozori na posledice zgrešenih odločitev. Dana sta mu razum in svobodna volja.

Drugo vprašanje, ki bega človeka: Zakaj je bil sad s tega drevesa sploh prepovedan? Ker so in morajo biti meje. »Če ni Boga, je vse dovoljeno!« je nekdo zapisal. Kako nas danes to tepe in nas bo teplo vedo bolj, ker ene priznamo nobenih meja. Nad vse se spravimo. Vse je naše, z vsem in s vsakim lahko delamo, kar hočemo.

Tudi če Bog je, se zanj ne zmenim, ker zame v resnici ni več Bog . Ker ne priznam, da je nad mano, mi je vse dovoljeno.

Tretje vprašanje: Zakaj je ravno hrana, ki sta jo jedla Adam in Eva prepovedana, tista, ki prinese pogubo? Odgovor dobimo šele na koncu dolge zgodovine odrešenja, kjer stoji novi Adam, Jezus Kristus. Tudi odrešenje, ki ga prinese, se zgodi po hrani. To pa ni več prepovedan sad, sad, ki bi prinesel smrt, ampak sad, ki daje življenje – Božji Sin sam v zakramentu evharistije. On nas rešuje s sadom svojega telesa, ki je hrana odrešenja.

Zatajiti Boga je največji greh, ki lahko prinese le pogubo. Ko gre človek v svoji norosti preko meje, le kaj drugega kot poguba ga lahko še čaka. Sprašujemo se, kaj je tisti greh o katerem govori Jezus v današnjem evangeliju, ki ne bo nikoli odpuščen? Prav to je tisti greh. Tajiti Boga do te mere, da sam sebe uničiš.

Kje je rešitev?

V še eni Jezusovi besedi iz današnjega evangelija. »Kdor spolnjuje voljo nebeškega Očeta, mi je brat in sestra in mati.« Rešitev in obrat v pravo smer je samo v tem, da se človek in človeštvo tega ponižno zave in si to prizna. Prizna, da je ustvarjen, da ni gospodar ne nad seboj ne nad drugimi. Če prestopi meje je to tisti greh, ki se ne odpusti, ker je to greh, ki s seboj prinaša tudi dokončno pogubo. Za tistega, ki postavi stvari na glavo, se pravi sebe nad Boga, ni nobene možnosti odpuščanja.

Obstaja pa ena špranja, ki človeku vendar pušča tisto »še eno priložnost«. To je vprašanje iz začetka današnje Božje besede: »Adam, kje si?« Ti, narejen iz zemlje, kje si?« Do kdaj se boš skrival v grmu in skrival svojo razgaljenost, svojo majhnost, svoj greh? Ali se ne boš soočil s svojim grehom, ali boš še kar naprej valil krivdo na Evo, na drugega? Kje si? Ne preslišimo tega Božjega vprašanja, ker nam ga Bog pošilja kot špranjo rešitve.

Franc Likar, župnik