Za vsakega kristjana, ki da kaj na svojo vero, na pripadnost Kristusu in cerkvi, je praznovanje Gospodovega dne središče vsega verskega dogajanja. Nedelja oznanja Kristusovo vstajenje, je prvi dan tedna in zato predstavlja nov začetek. Kristusovo vstajenje je je začetek novega sveta, nove dobe. V stari zavezi, kot smo brali v prvem berilu, je bil Gospodov dan sedmi, zadnji dan tedna, sobota. Šest dni je Bog ustvarjal svet, sedmi dan je po opravljenem delu počival in je soboto kot dan počitka podaril tudi človeku. Jezusovo vstajenje pa kot prelomni dogodek v zgodovini, predstavlja novo stvarjenje, nov začetek.

Vsebino nedelje bomo pravilno razumeli, če sprejmemo Jezusovo sporočilo, kakor nam on predstavi nedeljo. V evangeliju smo slišali kar dve njegovi sporočili o tem iz dveh dogodkov, ki jih opisuje evangelist Marko.

Prvi dogodek se je zgodil na poti skozi žitna polja. Jezus je potoval z učenci, bili so lačni, zato so spotoma smukali klasje. Farizeji so to videli in takoj dvignili glas – ne zato, ker so rabutali, ampak, ker so opravljali fizično delo na Gospodov dan, v soboto. Takrat je Jezus podal pomemben nauk, da je sobota Božji dar človeku. Noben dar pa ni človeku dan kot breme, kot prisila, ampak je namenjen človeku, da ga obogati in mu olepša življenje. Tak dar je nedelja. Jezus ne zaničuje, ne omalovažuje sobote, ampak jo približa človeku in želi, da kot Gospodov dan človeku pomaga, da bi vse, kar človek vsak dan in vsak teden počne, s čimer se ukvarja, bilo posvečeno. Vsak zakon, predpis, naročilo, ki ga daje Bog je dan zato, da bi bil človek srečen, blagoslovljen. Zato ni ločnice, delitve na sveto in posvetno, na Božje in »ne-božje«; vse je Božje, z nedeljskim blagoslovom je vse posvečeno, ves teden in vsi dogodki, ki jih bomo doživeli.

Drugi dogodek iz današnjega evangelija pa se je zgodil v shodnici, v judovskem svetišču, molilnici. Spet v soboto, spet Jezus počne nekaj, česar po judovski postavi ne bi smel: ozdravi invalida, moža, ki je imel suho, mrtvo roko. Človek, kateremu roka ne služi, ne more delati. Ironično bi rekli, da so zanj vsi dnevi nedelja. Ampak to ni to, invalid bi rad delal, rad bi bil koristen, rad bi skrbel sam zase. Jezus spet poda isti nauk: sobota je zaradi človeka, ni človek zaradi sobote; človek, ni na svetu zato, da bi izpolnjeval predpise. Človek ki je imel suho roko, ni mogel delati; farizeji pa so imeli suho, mrtvoudno srce, srce, ki ni sposobno ljubiti. Če je srce suho, tudi zdrava roka ne pomeni veliko.

Brez spoštovanja Gospodovega dne se to človeku lahko hitro zgodi, da srce postane suho brez Božje milosti in blagoslova. Zato nas Bog tako vztrajno spodbuja če že kar roti, naj se oklenemo njegovih naročil, zakonov, ki nam jih daje, ker nam z njimi daje blagoslov.

Pojdimo s tem njegovim povabilom v tedne in mesece, ki so pred nami in bodo počitniški: ne brez Boga, ne brez njegovega blagoslova.

Franc Likar, župnik