Praznik Svete Trojice je nekakšen povzetek vseh praznovanj, ki smo jih bili deležni v preteklih mesecih: od adventa in božiča do posta, velike noči in binkošti. Skozi ves čas se nam je razodeval Bog in prihajal k nam na nešteto načinov, v katerih smo zaznavali njegovo naklonjenost in bližino.

Priznavamo pa tudi, da nam je katero od znamenj njegovega razodevanja težko razumljivo. Tak je lahko tudi današnji praznik svete Trojice.

Toda: ali je Bog res skrivnosten, skrit in nerazumljiv? Kdo je več povedal o sebi kot Bog? Kdo od nas je pripravljen povedati o sebi več, ko je povedal Bog!

Kdo se je torej bolj razodel od Boga samega? Od stvarjenja dalje je zgodovina sveta in človeštva eno samo razodevanje Boga in njegove ljubezni. Česa nam o sebi ni povedal? Česa nam ni dal, ko je podaril samega sebe, ko je poslal Sina, ki je največje razodetje Boga. Kaj nam je zamolčal o sebi, ko nam je poslal vse obilje darov Svetega Duha?

Težava, zakaj težko razumemo je v nas. Vse bi radi dojeli z razumom. Toda ni nam dan samo razum, dano nam je tudi srce. Tukaj velja: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Tega ni prvi povedal Mali Princ. K temu nas je povabil Jezus v zadnjem stavku današnjega evangelija, ko pravi: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta«. S temi besedami tudi evangelist Matej zaključi svoj evangelij. Z nami je v zakramentih, ki so dar Božjega srca, ki nas spremlja z ljubeznijo, kakršne ljudje ne zmoremo.

Bodimo pozorni na besedici »vse dni«. Dnevi pa vemo kakšni so; lepi in grdi, lahki in težki, nasmejani in objokani. Vse dni pa je Jezus z nami. Kristus ostaja z nami vse dni, ne samo kdaj pa kdaj.

Če vem, da je Jezus z mano vse dni, potem vem o Bogu vse, kar mi je potrebno vedeti. Kolikokrat slišimo izpoved kakšnega človeka, kako je v preizkušnji, v trpljenju, v stiski delal samo tisto, kar je mogel – molil. In je čutil, kako mu je Bog blizu. Veroval je s srcem, ne z razumom. Kako lažje bi prenašali življenjske udarce,

če bi se trudili to sprejeti, kaj vse bi bilo rešeno v našem življenju.

Kakor to velja za naše osebno življenje, velja za življenje skupnosti. Ko z grozo spremljamo ponoreli svet okrog nas, nas je strah. Toda z nami je Gospod – vse dni, tudi v dneh, ko je zanikan, preziran in zaničevan. Je z nami in vodi svet. Vendar pa ob tem ne smemo prezreti tudi naročila, ki je dano posebej nam, ki Troedinega Boga priznavamo, ljubimo in stavimo nanj. To naročilo je del današnjega evangelija: »Pojdite, oznanjate, krščujte, izpolnjujte, kar sem vam zapovedal.« Svoj del naloge smo dolžni opraviti.

Naša dolžnost je delati in živeti po krščanskih navadah in ne se prilagajati poganstvu, ampak ga s trudom in zgledom premagovati, da bo v svetu več miru, edinosti , kar bo naredilo, da bo svet lep po človeško in tudi po Božje.

Franc Likar, župnik