Božja beseda današnje nedelje, ko se velikonočni čas že nagiba proti praznovanju Jezusovega vnebohoda – njegovega slovesa od učencev, je uglašena na temo ljubezni, naše ljubljenosti z Božje strani.

Prvo berilo govori o tem, kako se je Božja ljubezen razlila na vse ljudi. V Božjih očeh je vsak človek dragocen. To sporočilo je izziv in opomin nam, ki smo nagnjeni k temu, da delamo razlike, se primerjamo in izločamo tiste, ki se ne prilegajo našemu okusu in našim navadam. Bog gleda drugače, širše, ne iz naše miselne ozkosti. Uči nas sprejemanja drugačnosti, ki je tudi za nas kristjane nujna in je pogoj ljubezni, kakršno nas uči Jezus v evangeliju. Pogani, ki so prejeli krst, so se naenkrat zavedali Božje ljubljenosti. Bog je poslal svojega Sina na svet iz ljubezni, kar nas vse nagiba k zavesti, da smo ljubljeni. In drugo berilo pravi: »Bog je ljubezen.« Boga zares pozna samo tisti, ki ljubi; kdor nima v sebi ljubezni, ne more trditi, da pozna Boga. To je prvo sporočilo krščanske vere, ki ga še in še poudarja cerkveno učiteljstvo. Papež Benedikt XVI. pravi: »Božja ljubezen do nas je temeljno življenjsko dejstvo in zastavlja odločilna vprašanja o tem, kdo je Bog in kdo smo mi. Bog je tisti, ki nas je prvi vzljubil in nas ima rad. In če nas Bog ljubi, kaj drugega je potem naša prva dolžnost, kot to, da ljubimo.«

In kakšna je ta ljubezen, kako se kaže?

Ljubezen je v srčiki DAROVANJSKA. Ni posesivna, ne želi imeti oblasti, ne v lastništvu, ampak v svobodi in zaupanju. Kanadski antropolog judovskega rodu Alan Morinis trdi, da je Bog v bistvu DAJALEC. Ko je človeško srce zaprto vase, Bog trpi. Ve, da zaprto srce dela človeka neizpolnjenega in nesrečnega. Če človek deluje v nasprotju z razdajanjem, z dajanjem, je to proti njegovi naravi. Namesto da bi stopil v odnos, v srečanje, postavlja okoli sebe ograjo, ki vodi v osamljenost in trpljenje. Naraven položaj srca je v dajanju, v velikodušnosti in odprtosti k drugemu. Človeško srce je ustvarjeno za ljubezen in velikodušnost. Velikodušnost pa nas ne postavlja samo v odnos, ampak nam tudi daje priložnost, da svet okoli sebe spreminjamo na boljše. Vsi imamo za to sposobnosti, pa tudi odgovornost. Omenjeni antropolog Morinis dodaja še, da ne moremo govoriti o ljubezni brez velikodušnosti, brez pripravljenosti delati dobro.

Bog želi, da smo gradniki in ustvarjalci lepega življenja in odnosov; ustvarjalci dobrega in lepega sveta. To moremo storiti samo, če pustimo Gospodu, da vstopi v naše odnose, še zlasti v naše družine, da vpliva nanje, da jih oblikuje in usmerja.

»Ne imenujem vas več služabnike, ampak prijatelje«, beremo v evangeliju. Kristjani smo Gospodovi prijatelji. Bog nas ljubi z neskončno ljubeznijo in tega se moramo zavedati ter s to mislijo začeti vsak nov dan. Ko se zjutraj zbudim, se najprej spomnim: povabljen sem v dan prijateljstva z Bogom. Vse, kar me tisti dan čaka, bo zaradi tega lažje in lepše.

Bog nas je izvolil in nas povabil v čudovit odnos. Sprejmimo to veselo sporočilo in povabimo Gospoda v vsak dan svojega življenja, ker nam sporoča, da nas ljubi in mu tudi mi obljubimo svoje prijateljstvo.

Franc Likar, župnik