Podoba Jezusa – Dobrega pastirja, ki jo imamo danes posebej pred očmi, nam predvsem pomaga razumeti veliko ljubezen, ki jo ima Bog do nas. V evangeliju smo slišali Jezusa, ki pravi: »Svoje življenje dam za ovce.« Pa ne, da samo pravi, ampak je to tudi v resnici storil. Njegove besede niso leporečje, ampak so resničnost, izpolnjena pri njegovi daritvi – na križu in vsak dan na oltarju. Njegova ljubezen je brezpogojna, ne ustavi je naša neposlušnost, pa tudi ne volkovi, ki vedno ogrožajo našo zvestobo do Jezusa, dobrega pastirja.

Našo ljubezen tako hitro zmoti marsikaj: znotraj nas ali zunaj nas. Včasih je dovolj že žaljiva beseda, nerodna kretnja našega bližnjega. Ustavijo jo tudi volkovi, ki bi nas radi odvrnili od tega, da bi ljubili Jezusa, se ga oklepali in mu zaupali. Strašijo nas, se nam smejijo, ker smo Jezusovi, nas pomilujejo, nam tudi grozijo. In lahko tudi uspejo, ča nismo dovolj trdni, dovolj zasidrani v Jezusu, dovolj njegovi, če je naš odgovor na njegovo ljubezen preslaboten ali pa ga ni. Jezus nas v takih trenutkih ljubi s pomnoženo ljubeznijo.

Kot na vsako Jezusovo besedo in držo, je tudi ob besedah današnjega evangelija pomemben naš odgovor. Nekoč so ga rojaki vprašali, kako naj ravnajo. Jezus jim je odgovoril, da tako, da verujejo vanj. To je temelj vsakršnega in vsega našega ravnanja, naših drž in stališč. Kako naj živimo, da ne bomo ovirali Božjega delovanja v dušah mladih, ki bi mogli vstopiti v duhovni poklic; kako naj živimo, da ozračje zanje ne bo zadušljivo. Tu se začnejo vprašanja duhovnih poklicev. Se pravi, kakšna je naša vera, koliko vera oblikuje naše življenje, naša družinska okolja. Koliko hvaležno živimo; hvaležni Bogu, ki nam vse omogoča in daje, ki nas ohranja. Koliko je naše delo, koliko so naši odnosi, prežeti s hvaležnostjo Bogu.

Ob tem bi se rad navezal na članek v prejšnji številki Družine, kjer na zadnji strani odgovarjajo škofje na vprašanja bralcev. Ljubljanski nadškof Zore razmišlja o prihodnosti župnij brez duhovnikov. Na vprašanje ali bo Cerkev imela dovolj duhovnikov postavi pomenljivo protivprašanje, ki so Jezusove besede iz evangelija: »Ali bo Sin človekov, kadar pride, našel vero na zemlji?«

Prvo dejstvo, ki bi moralo skrbeti celotno družbo in vse nas je: ali bomo kot narod sposobni življenja in potem tudi verovanja? V zadnjih 50 letih se je število rojstev v Sloveniji prepolovilo, prav tako se je prepolovilo število krstov. Posledično pada število veroučencev. V omenjenem tedniku Družina je v današnji številki omenjena velika mestna župnija, ki ima letos tri prvoobhajance.

Strmo padanje števila duhovnikov tako ni nekaj, kar bi bilo ločeno od drugega dogajanja v družbi in Cerkvi. Duhovniki se bomo umikali iz mnogih opravil, ki spadajo v župnijo. Vprašanje je, ali bo toliko vernikov, da bodo prevzeli ta opravila, za katera ni nujno, da jih opravlja duhovnik. Sam v to vse bolj dvomim. Ko je naš škof pred 6. leti ukinil skoraj polovico župnij v škofiji je pojasnil, da ne dela tega zaradi pomanjkanja duhovnikov, ampak zaradi pomanjkanja vernikov.

Kar se tiče prihodnosti Cerkve je gotovo eno: prihaja misijonski čas. Kristjani bodo semena za družbo, ki je duhovno izhirala, ker se je odrekla Bogu.

Franc Likar, župnik