Velikonočni čas je odmev Jezusovega vstajenja. Bogoslužje nas 40 dni nagovarja tako, da bi se v nas utrdila vera v Jezusovo vstajenje. To potrebujemo enako, kot so potrebovali apostoli, ki se jim je Jezus po vstajenju večkrat prikazal in jih tako postopoma uvajal v razumevanje pomena tega, ki se je zgodilo.

Dogodek, o katerem pripoveduje današnji evangelij, se je zgodil na veliko noč zvečer, potem, ko sta se učenca že vrnila iz Emavsa k skupnosti apostolov v Jeruzalem. Prestrašeni in zmedeni so počasi prihajali k sebi in začeli urejati misli. Do tega jim pomaga Jezus sam. Najprej z besedo 'Mir vam bodi', nato z vprašanjem, zakaj se bojijo, saj ni duh, ampak je iz mesa in kosti, kakor ga vidijo. V dokaz jih prosi za nekaj hrane. Dali so mu kos pečene ribe. Če bi bil duh, je ne bi pojedel. Nimajo se česa bati.

Temu sledi spreobrnjenje. Srečanje z Vstalim spremeni njihov notranji pogled. Tudi Peter in Janez, ki sta videla prazne grob, šele sedaj začenjata zares verovati. Ni prazen grob dokaz Jezusovega vstajenja, ampak srečanje z Vstalim, še več – poslušanje njegove besede in predvsem njegovo odpuščanje. O apostoli dobijo Jezusovo odpuščanje, se jim duša oddahne. V tem trenutku so tudi oni z Jezusom zares vstali. V tem je resnična moč Jezusovega vstajenja, da se zgodi tudi človekovo vstajenje iz grehov. Kaj nam koristi Jezusovo vstajenje, če nismo z Jezusom vstali tudi mi. Samo, če smo sprejeli Jezusovo vstajenje z lastnim spreobrnjenjem, smo na nov zaživeli, vstali, bili obujeni. Temu dogodku sledi življenje z Vstalim: da se srečujemo in družimo z njim: pri evharistiji, v premišljevanju Božje besede, v bratski skupnosti, v delih ljubezni do bližnjega. Živeti z Jezusom pomeni, da se z njim pogovarjamo v molitvi.

Kristjani današnjega časa nimamo nič drugačnih težav glede vere, kot so jih imeli apostoli. Velikonočni prazniki, v katerih smo podoživljali Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje, imajo en sam namen: utrditi našo vero. Tudi mi smo pogosto boječi. Svojo vero skrivamo vase in si je ne upamo izražati navzven in je živeti v javnosti. V nas se porajajo nešteti dvomi, ki se ob tem, kar danes poslušamo, beremo in vidimo, samo še stopnjujejo in krepijo. Kakor vera apostolov, mora tudi naša vera skozi mnoge preizkušnje, da se utrdi. Jezus se nam pridružuje kakor skrivnostni sopotnik, vstopa v naše življenje in nas opogumlja, da bi napredovali v veri in zaupanju. Jezus to dela tudi zato, ker nas potrebuje: »Vi ste priče teh reči.« Potrebuje naše pričevanje, ne samo našo osebno in zasebno vero, ki jo imamo v srcu. Sveti papež Pavel VI. je v Apostolski spodbudi o evangelizaciji zapisal, da »današnji človek raje posluša pričevalce kakor učitelje… če pa posluša učitelje, jih zato, ker so pričevalci.«

Ko nas duhovnik na koncu maše blagoslovi in pospremi z naročilom 'Pojdite v miru', te besede pomenijo isto: bodite priče teh reči. Naj se to srečanje s Kristusom, ki ste ga bili v tej uri deležni, pozna v vašem vsakdanjem življenju: pri vašem delu, pri vaših srečevanjih z ljudmi: bodite razumevajoči, solidarni, odpuščajoči, iskreno ljubeznivi. Prinašajte v svoje okolje vsak dan nekaj novega, kar bo ljudi presenečalo, jim 'vzelo sapo', ko bodo doživeli vaše srečanje z Jezusom. Kakor apostoli niso bili več isti, ko so doživeli srečanje z Vstalim, mora tudi nas vsako srečanje z njim vsaj malo premakniti v smer dobrega.

Franc Likar, župnik