Vsako leto znova na belo nedeljo premišljujemo ob evangeljskem odlomku, ki v dogodkih ob Jezusovem vstajenju izpostavi apostola Tomaža. Tomaž v Jezusovo vstajenje ni veroval, ker ga ni videl. Videl pa ga ni, ker ga, ko se jim je vstali Gospod prikazal, ni bilo ob ostalih apostolih,. Torej si je sam kriv. V čem je njegova krivda, nam lepo razkrije prvo berilo. Spregovori o skupnosti prvih kristjanov, katere temelj so položili apostoli. To je prva Cerkev. Vera v Jezusovo vstajenje, torej krščanska vera, je vera skupnosti in v skupnosti. Jezusovo vstajenje prinaša novo kvaliteto vere – to je občestvo. Rezultat Jezusovega vstajenja je skupnost, je Cerkev, je občestvo. Človek kot posameznik je sposoben živeti vero v odnosih, v skupnosti. Zato ni brez pomena vstali Gospod prav na veliko noč postavil zakramenta sprave.

O tej skupnosti nam prvo berilo pove tudi podrobnost, ki pa je zelo pomembna: »Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, ampak jim je bilo vse skupno.« Kdaj stvari, ki jih imam, niso več moja last? Takrat, ko jih uporabim za služenje, ko jih uporabljam zato, da bi ljubil, ko moje stvari postanejo orodje za skupno srečo. Ne gre za politično idejo, ki bi nasprotovala privatni lastnini, kot jo je širil komunizem. Vse lahko ostane moje, a spremeni funkcijo: imetje, ki ga imam, ne koristi le meni, ampak tudi drugim.

Da moremo to živeti, pa je potrebna povezana skupnost bratov in sester. Kdor ni v skupnosti, ne sreča Gospoda, kakor se je to zgodilo Tomažu. Če ga ni v skupnosti, če ni eno z drugimi, ne more biti deležen dobrin niti jih ne more dajati. Šele ko pride v skupnost, v Cerkev, se ta odnos lahko začne. Največji problem Tomaža ni v tem, da še ni videl Gospoda, ampak to, da se je oddaljil od skupnosti. Vstajenje je dogodek, ki ga ni mogoče živeti zasebno, privatno. Privatna vera je danes za mnoge kristjane velika in vse večja skušnjava, češ: Z Jezusom se lahko srečam sam, v naravi, doma v svojem kotu, sploh ni treba, da kdo ve, kje sem, kakor ni nihče vedel za Tomaža. Nihče ne more postati kristjan sam in tudi živeti kot kristjan ne more sam. Apostol Pavel se je iz Savla spreobrnil v Jezusovega učenca, ko je skupnost kristjanov v Ananijevi hiši molila zanj. Enega samega primera ne poznamo ne v svetem pismu ne v 2000 - letni tradiciji Cerkve, da bi nekdo postal kristjan na privaten način.

Če sem kristjan, pa se zaprem vase, če ga ne živim v Cerkvi, je moje krščanstvo neuporabno. Zasebna in privatna vera ni vera odnosa. Jezus da, Cerkev ne – to je popolna zabloda in nesmisel. Evharistija se prejema, doživlja in deli v skupnosti in ne po TV, ki me navsezadnje pušča lačnega in samega.

In končno Cerkev – grško Ekklesia pomeni skupnost, zbor odrešenih, bratsko združenje. Edino v cerkvi je mogoče srečati vstalega Kristusa, kakor nam sporoča današnji zgled apostola Tomaža. In to je bila tudi Jezusova želja, ko je na veliki četrtek molil: 'da bi bili vsi eno'.

Vsak od nas lahko Vstalega Kristusa sreča smo v Cerkvi in samo v Cerkvi nas Gospod povezuje v eno in v skupnosti ima poslanstvo tudi za nas kot posamezne brate in sestre.

Franc Likar, župnik